Zdi se, da zasnova predstave (dramaturginja je bila Petra Pogorevc) sledi zlasti dvema temeljnima izhodiščema. Prvo je iskanje uravnoteženega spoja okruškov »vzhodnjaške« tradicije in sodobnih prijemov, ki bi deloval dovolj všečno, a hkrati ne bi dajal občutka pretirane premočrtnosti ali gole dekorativnosti, kar se v uprizoritvi izkazuje tako v odločitvi za premik v pripovedništvo kot tudi na ravni zvokovne partiture, kostumografije (kjer Jelena Proković kombinira moderne kroje z arabskimi slogovnimi prijemi) ali giba (koreografijo je oblikovala Maša Kagao Knez). Obenem je mogoče prepoznati tudi težnjo po prestopanju iz posamičnega v obče: tako se odnos med sultanom in vezirjevo hčerjo povsem umika širšemu plastenju raznolikih človeških stanj, kot ga skozi zgodbe izmenjaje ponuja osmerica »šeherezad«, odeta v enotno črnino; na podoben način, kot se kostumi smiselno odrekajo barviti ilustrativnosti, je preprosta in izčiščena tudi scenografija Ajde Vogelnik, ki s tremi nevsiljivo nakazanimi sipinami dopušča dovolj prostora za izostritve igralskih nastopov.
V uresničevanju obeh omenjenih zastavkov, ki ju ob sklepu poveže tudi v posebej dopisani zgodbi, s katero se dotakne aktualne migrantske problematike, je videti uprizoritev primerno dosledna. Večino časa (v drugem delu strukturno sicer nekoliko razrahljano) tako utripa v nekakšnem elegantnem minimalizmu, katerega ležernost pa občasno razburkajo glasbeno-plesne točke ter nekateri od prevladujoče atmosfere odstopajoči prispevki, kot je denimo burkaško intonirani pripovedni poseg Gregorja Čušina. Sicer pa se je uglašena igralska zasedba – nemara v njej po ponotranjeni energičnosti nekoliko izstopa Viktorija Bencik Emeršič, opaznejša sta vsaj še Gregor Gruden in Nina Rakovec – pri tokrat malce netipičnih zadolžitvah izkazala z bogatim naborom izraznih veščin, s katerimi čvrsto podpira tek te več kot dve uri trajajoče produkcije.
