Mediji so namreč ta teden objavili dokumente, iz katerih je jasno razvidno, da je Obama javno zagovarjal pravico do transparence pri vladanju, na skrivaj pa lobiral za ukinitev zakonodaje, ki naj bi uredila ravno to področje.
Hkrati je predsednik v odhajanju na festivalu SXSW na novinarsko vprašanje o aktualnem boju med Applom in zvezno policijo pojasnil, da enoznačnega odgovora o zasebnosti ni. »Država mora imeti možnost dostopa do vseh komunikacij, do katerih dostop dovoljuje zakonodaja in ustava,« je pojasnil in dodal, »da absolutističnega odgovora na vprašanje o zasebnosti ni.«
Diplomatski odgovor je zelo problematičen predvsem zaradi dejstva, da zasebnosti ni mogoče relativizirati. Zasebnost ne more namreč načeloma obstajati v svetu, kjer vladne oblasti lahko hkrati brskajo po vaših telefonih, nadzirajo komunikacijske kanale in zbirajo podatke o vas.
Hkrati je ameriška zvezna komisija za komunikacije (FCC), ki bi jo lahko v našem prostoru izenačili z agencijo za komunikacijska omrežja (AKOS), do ponudnikov dostopa do spleta pristopila z novimi pravili, s katerimi bodo skušali zamejiti izmenjavo uporabniških podatkov med operaterji in oglaševalci.
Izkazalo se je namreč, da podjetja niso ravno najboljši varuhi podatkovnih baz in da je na tem področju potrebna državna regulacija. Sicer bo do dokončne različice zakonodaje moralo preteči še kar nekaj vode, a je zanimivo videti, kako je tudi najbolj odprta država na svetu ugotovila, da bo treba industriji malo pomagati pri premiku k vrednoti uporabniške zasebnosti.
Tako se je ta teden pokazalo, da je zasebnost uporabnikov še vedno talec politike in industrije, kjer bi si oboji radi odrezali svoj kos pogače, ki jim jo ne bi bilo potrebno deliti z drugimi. Na sredini pa kot vedno stojijo uporabniki z volilno pravico in močjo odločanja. Ki so zaenkrat še tiho.
