Takšni motivi pri njem niso nekaj novega; z njimi je nagovarjal že skozi svoj alter ego The Third Eye Foundation, vendar jih je takrat – četudi zgolj na videz ali površno poslušanje – spretno prikril ali prepojil z zapoznelimi elementi triphopa, pasivnimi elektronskimi premazi in simultanimi lo-tech subverzijami. Tudi v trenutkih občasne nedorečenosti se je izognil morebitnemu zvočnemu balastu ter se naslonil izključno na dostojanstvo pesmi, pravzaprav že pravih malih molovskih simfonij za akustično kitaro in efekte. Z njimi poslušalca dobesedno zlomi in paralizira ter na tak način osvaja naš ranljivi notranji svet. Njegov prvotni namen je namreč, da (akustično) glasbo in njeno vsebino docela osvobodi tako pričakovane prijetnosti ter jo preobrazi v hrapavo in surovo, da bi z njo komuniciral na ravni nezavedne ironije v luči rentgenskega posnetka depresije. Teh je prepoln tudi pravkar izdani minimalistični biser The Calm Before, še eden ali naslednji v nizu dnevnika temačne melodrame, ki ji ni mogoče odreči (ne)prijetne zapeljivosti. Muzike Marka Elliotta te namreč posrkajo vase; v njih se ni težko vživeti, saj so nam v teh turobnih časih še kako blizu. Zapeljejo te in odpeljejo na temno, a udobno mesto, o čemer se je na njegovem premiernem nastopu pri nas prepričalo tudi spodobno število ljudi ob blizu in daleč.
V tem kontekstu je odlično zaživel tudi prostor, v katerega so bile plasirane. Zatemnjeni oder Stolpa Škrlovec je izvajalca pred poslušalci še bolj osamil in odtujil v kontekstu izvajanih muzik, ki jih je Matt plemenitil s tesnobnimi zvoki in stokajočimi medklici ter tako svoje pesmi (The Right To Cry, The Guilty Party) manično napeljeval proti stanju cerebralnosti. V njem ni prostora za svetlobo – kot se je sam nekoč izrazil, je svetloba zanj tema – niti za pretirani optimizem, četudi je odtenke tega mogoče zaznati v nekaterih nevsakdanjih ljubezenskih alegorijah. Vendar pa v polju, kjer je – še zlasti če vzamemo v ozir pogosto rabo repetitivnosti – veliko prostora za predvidljivost, Elliott stopi naprej in z reduciranjem beatov ter jakostnimi amplitudami večkrat destabilizira nastavljeni hermetični glasbeni skelet. Dramatični preskoki so prepolni osvobajajočih aluzij, s katerimi nas pospremi skozi hladne labirinte naše podzavesti. Vendar to v nobenem primeru ni glasba za potencialne samomorilce ali posiljene darkerske intelektualce, temveč za ljudi, ki iščejo lepoto in ugodje tudi na temni strani. Ki znajo stanje brezupnosti izkoristiti kot eliksir življenja, ki jih poganja naprej. Tem ljudem – in sebi – Matt Elliott sestavlja »soundtrack« njihovih življenj. Vzdušje kompozicij večkrat prepoji z elementi vzhodnoslovanskih ljudskih impresij, celo v trenutkih, ko si vešče sposodi in prikroji tuje pesmi, na primer I Put a Spell on You (Screamin' Jay Hawkins) in Misirlou (Dick Dale). A diagnoza v vseh primerih ostaja enaka.
