»Ko smo prišli na slovensko mejo, nas je tam pričakala prevajalka, ki je govorila farsi. Mi govorimo dari, zato smo se lahko razumeli.« S., mladi begunec iz Afganistana, je nekega dne sredi februarja v jutranjih urah z begunskim vlakom iz Hrvaške prispel v sprejemni center v Dobovi (natančne podatke o navedenih beguncih in o njihovih potovanjih zaradi zaščite nadaljnjih postopkov hranimo v uredništvu, op. p.). »Prevajalka je bila do nas zelo odrezava,« pravi S. »Postopek je trajal komaj eno minuto. Sploh je ni zanimala naša zgodba. Vprašala me je, zakaj smo prišli. Rekel sem, da zaradi varnosti. Kam gremo? V Nemčijo. Imamo koga v Nemčiji?« To vprašanje prevajalke je bilo za S. in njegovo družino usodno. »Da, v Nemčiji imamo sorodnike, sem odgovoril. Tega ne bi smel reči,« zmajuje z glavo.
Ko je S. prevajalki povedal, da imajo v Nemčiji še druge sorodnike, mu je vzela iz rok vse papirje, ki jih je imel. »Papirje, ki sem jih dobil na vseh mejah od Grčije naprej, sem imel spete s sponko (pokaže z roko, op. p.). Prevajalka jih je na vrhu strgala in vrgla v smeti.« V roki mu je ostal le še papir iz Hrvaške. »Čudno se mi je zdelo, ampak sem mislil, da tistih drugih ne bom več potreboval. Da gremo zdaj v Nemčijo.« S. se je motil. Njega in vse njegove – skupaj potujejo štirje bratje, dve ženski in otrok – so izločili iz kolone in so jih poslali v poseben šotor. »Vprašali smo, kaj je narobe z nami. Policija nas je ignorirala. Tam pa je bil še en prevajalec, ki nam je rekel nekaj zelo grdega o Afganistancih. Veste, veliko Afganistancev je na mejah zavrnjenih, četudi je pri nas vojna. Prihajam iz mesta, kjer ima oporišče afganistanski IS. In poglejte, včeraj je bil doma ubit moj sorodnik,« nam je na ekranu telefona mimogrede pokazal prejeto facebookovo sporočilo – s pripeto fotografijo svežega trupla.
Njegove pripovedi v Dobovi februarja ni hotel nihče slišati. Nihče ni hotel slišati, da so ogroženi, ker je S. delal kot prevajalec za britansko vojsko, kar talibani in IS štejejo za vnaprejšnjo smrtno obsodbo vse družine. Kot edini razlog za njihovo pot v Nemčijo so šteli, da imajo tam sorodnike, in so jih še isti dan poslali nazaj na Hrvaško.
Ponižujoči brezpravni postopki
Pripoved S. in njegove družine – pogovor smo opravili minuli petek v Zagrebu – se ujema s pripovedmi mnogih zavrnjenih migrantov. O spornem ravnanju slovenske policije in nekaterih njenih prevajalcev – ki je, da bi prikrila svoje metode, od mejnih postopkov sredi februarja oddaljila celo predstavnike UNHCR – je minuli teden poročal tudi vplivni španski časopis Publico. Slovenija v imenu EU izvaja »filtriranje beguncev«, je ugotovila španska novinarka po tistem, ko je preiskovala dogajanje pri nas. Možnost, da bi Slovenija izvajala pravno sporne postopke, s katerimi bi ustavljala begunce, je v enem od svojih člankov februarja nakazal tudi nemški Spiegel.
Do informacij o spornih ravnanjih je sicer težko priti, saj veliko zavrnjenih beguncev ne zna konsistentno opisati, kaj se jim je pravzaprav zgodilo. Postopki velikokrat potekajo brez zapisnika, v brezpravnem, ponižujočem vzdušju. »Ustavili so me v Dobovi, četudi sem imel sirski potni list,« je pripadnikom organizacije Moving Europe v Zagrebu pripovedoval drugi begunec, Sirec. »Prevajalec me je potegnil iz vrste. Slekli so me do golega, me pregledali, potem pa so me zasliševali šest ur. Prevajalec mi je rekel, naj grem nazaj v Turčijo. V Dobovi so mi odvzeli prostost, nato pa so me vrnili nazaj v Slavonski Brod (kjer ima Hrvaška svoj tranzitni center za begunce, op. p.).« Razlog za zavrnitev je velikokrat »napačen« odgovor, kakršnega je podal tudi naš sogovornik S. Čim begunec – tudi če prihaja iz vojne – na meji omeni, da ima v Avstriji ali Nemčiji sorodnika ali željo po študiju ali delu, ga zavrnejo.
Slovenska policija velikokrat begunce – če jih ne posedejo na vlak in pošljejo nazaj v Slavonski Brod – dostavi kar na mejni prehod, denimo tistega pri Rigoncah, in potem morajo begunci pešačiti proti Zagrebu. Če imajo denar, gredo z avtobusom, včasih pa jih tudi hrvaška policija odpelje na zagrebško železniško postajo. »Tam potem zavrnjeni begunci preživijo nekaj dni in poskušajo sami najti pot naprej v Evropo,« pravi Emina Bužinkić iz zagrebškega Centra za mirovne študije, ki skrbi za begunce. »Hrvaški notranji minister sicer trdi, da na glavni železniški postaji 'ni beguncev', toda mi jih srečujemo vsak dan in jim pomagamo s hrano, oblekami in pravnimi nasveti,« pravi Bužinkićeva.
Ignoriranje prošenj za azil
Ravnanje slovenske policije je podobno ravnanju drugih policij na begunski balkanski poti. Ta je uradno zdaj sicer zaprta na meji med Grčijo in Makedonijo, a od Makedonije do Avstrije je v arbitrarnih birokratskih postopkih ostalo ujetih več sto beguncev, ki ne morejo ne naprej ne nazaj. Nekateri »kampirajo« na železniških in avtobusnih postajah, drugi v prostorih med mejami, nekateri so v ujetništvu na policijskih postajah, v centrih za tujce ali v šotorih v tranzitnih centrih, kamor nima dostopa nobena nevladna organizacija. Pa tudi če je do njih dostop mogoč, je težko kaj narediti. »Zaradi arbitrarnega ravnanja policij je vsak begunec v malo drugačnem pravnem položaju in to nam zelo otežuje delo,« pravi Emina Bužinkić. »Prepričana sem, da to ni naključje in da se policije naših držav dogovarjajo med seboj, kako situacijo zakomplicirati.« S tem policije delno prikrijejo ravnanje, ki je – gledano v celoti – uperjeno proti pravicam beguncev. Vse bolj je jasno, da v vseh državah otežujejo in celo ignorirajo prošnje za azil. O ignoriranju prošenj za azil v Sloveniji, čemur sledi deportacija iz države, je februarja poročala tudi Maja Ladić iz ljubljanskega Mirovnega inštituta.
V veliko primerih so begunci tudi uradno podpisali, da se strinjajo z odločbami zoper njih. Napisane so bile v jezikih, ki jih ne razumejo. V uredništvu denimo hranimo dokument in osebne podatke 25-letne begunke A. S. iz Sirije, ki ji je mariborska policijska postaja v Šentilju letos izdala odločbo, v kateri piše, da predstavlja »nevarnost za javni red« in da zato dve leti ne sme vstopiti v državo. Policija je na naše vprašanje priznala, da ta odločba ob izročitvi begunki ni bila prevedena v jezik, ki ga begunka razume. »Postopek in izdaja odločbe kot akta, izdanega v upravnem postopku, je bila vodena s strani prevajalca za arabski jezik,« so navedli na policiji. »Odločba pa je kot pravni akt izdana v slovenskem jeziku.« Kaj je prevajalec povedal A. S., je temeljno vprašanje. Pričevanj o arbitrarnosti prevajalskih in upravnih postopkov na mejah pa je toliko (v zadnjih tednih smo opravili več zaupnih pogovorov na to temo z različnimi poznavalci dogajanja na meji), da je o njihovi korektnosti mogoče dvomiti. Begunci so opažali (kadar je potekalo prevajanje v angleščino), da so prevajalci včasih tudi napačno prevedli, kar so povedali.
Potem ko je bil z družino vrnjen na Hrvaško, so S. in njegovi družini nastavili še eno prevajalsko past. V Slavonskem Brodu, kjer so bili brez informacij ujeti od sredine februarja do minulega tedna, je na koncu podpisal papir, za katerega so mu rekli, da je registracijski. V resnici pa je podpisal odločbo, da mora v 30 dneh zapustiti Hrvaško. Odločbo je slikal s telefonom in jo poslal bratu, ki živi v Londonu. »Brat jo je dal prevesti in mi povedal, da nam grozi izgon. Nemudoma smo zaprosili za azil.« Uspelo jim je in premestili so jih v azilni dom v Zagreb. Vprašanje pa je, ali bodo azil tudi dobili. Afganistanci so namreč v Evropi vse bolj nezaželeni in jih od vsepovsod deportirajo – ne v Turčijo, ampak neposredno v Afganistan.
Uroš Škerl Kramberger
