Že verjetno, da je dandanašnji hudo zapleteno upravljati javne zadeve. Vsekakor bolj zapleteno, kot je bilo še pred dvema desetletjema, ko je bil svet vendarle še manjši (tudi zaradi šele razvijajočega se interneta) in ko je moral, kdor je hotel kaj sporočiti javnosti in ni spadal v posvečene kroge, napisati pismo (lahko tudi anonimno) časopisu in je zato trajalo celo večnost, preden se je morebitno širše prisotno nezadovoljstvo množično izrazilo. Vsekakor je bilo lažje vladati v tistih časih, ko so bili državljani že tako manj malodušni in popadljivi, celo nasprotno, ker še niso bili razočarani in ogorčeni nad tisoč in eno rečjo, so bili hvaležni za vsako odstotno točko nižje inflacije, in v časih, ko so bili problemi in rešitve zanje v okviru poosamosvojitvene »evropske vizije« nedvoumno vzročno-posledično artikulirani.
Še zlasti težko pa mora biti upravljati javne zadeve, če ljudi v vladi in koalicijskih strank ne povezuje nič drugega kot politični ohranitveni nagon (ostati na oblasti). Če je ta nagon racionaliziran kot poslanstvo preprečiti vrnitev na oblast točno določenemu opozicijskemu politiku. Če ni nobenega »avtohtonega« splošnega in posamičnega koncepta, pravzaprav pa tudi nobene vrednote in etosa, ki bi veljal, četudi »bi padale prekle«. Če je največja vladna stranka opredeljena kot votli »moderni center«, okrog katerega ni ničesar, če je druga upokojenski sindikat, tretja pa karkoli, kar je še ostalo od pahorjanske tretje poti do dinamičnega ravnovesja med delom in kapitalom ter lukšičevskega salonskega levičarjenja. Ne na zadnjem mestu pa, težko je vladati, če so znamenja iz evropskega okolja tako protislovna in nejasna, če je tako zelo očitno, da ima tudi Evropa močno podobne težave pri upravljanju svojih zadev.
Drži, živimo v svetu »precejšnje« poljubnosti. Pred petnajstimi leti si najbrž nihče ni mogel zamisliti, da bo Evropa, ki je zaradi svobodnjakov v vladi začasno izobčila Avstrijo, nekoč mirno sprejela Viktorja Orbana in križem rok gledala, kako Jaroslaw Kaczynski odpravlja pravosodno vejo oblasti. Pred desetimi leti si najbrž nihče ni mogel predstavljati, da ničelna ali celo negativna obrestna mera ne bo imela nobenega vpliva na inflacijo. Pred petimi leti se je najbrž vsakomur zdelo nemogoče, da bi Evropa kdaj enega za drugim sprejemala pogoje turškega samodržca prav v trenutkih, ko je ta čistil zadnje »ostanke« neodvisnih medijev. Da ne bi še naštevali.
Ja, tudi človekove pravice in svoboščine so postale, če ne prej, pa po 11. septembru 2001, močno raztegljiva kategorija. Če krši pravico do sojenja v razumnem roku, lahko država še kar hitro dobi kazen, če krši pravico do enakopravnosti ne glede na osebno okoliščino spolne usmerjenosti, pa nikomur mar. Splošna obsodba »vseh totalitarizmov«, zgodovinskih kajpak, ni problem, njihova reinkarnacija, najnovejša denimo v uniformi slovaške Hlinkove garde (odgovorne za deportacije približno 100.000 Judov med drugo svetovno vojno), pa »gre mimo« ob, če sploh kakšnih, mlačnih odzivih.
Mogoče je torej razumeti, zakaj se Cerarjeva vlada uklanja pritiskom ulice, ko gre za begunske otroke, toda opravičljivo zato takšno ravnanje ni. Pravno so namreč vsi argumenti na strani vlade in zgolj politična – eh, politikantska – je lahko odločitev, da namero za naselitev zaradi izsiljevanja opusti. Zato je, ampak zgolj cinično rečeno, tej vladi mogoče privoščiti vse, kar se ji še lahko zgodi, vključno z zakonodajno ohromitvijo, ki se bo morda posrečila apaškim dohodninskim izsiljevalcem.
Še enkrat, zgolj cinično rečeno. V resnici je neprijetno in nevarno, da imamo poljubno vlado, od katere je mogoče pričakovati, da bo ob odsotnosti lastnega profila kot woodyallenovski Zelig povzemala podobe zdaj te, zdaj one družbene skupine. Kar je toliko bolj nevarno, kolikor že od samega začetka, kot rečeno, javno zastopa interese določenih klientelnih omrežij. Neprijetno in nevarno je imeti vlado, ki se od premierja navzdol trudi, da bi demagogom ugodila z vedno višjo oceno »stroškov na begunca«, povrhu pa te stroške oziroma begunce v polemiki z Brusljem poniglavo razglasi za »metodološki nesporazum« in krivce za proračunsko neravnotežje.
Neprijetno in nevarno je imeti poljubno vlado, ki se boji, ni sposobna ali noče državljanom povedati dejstev. Recimo, da ima Slovenija resne probleme, vendar noben izmed njih niti približno niso begunci. Ker je imela Slovenija lani 13 prošenj za zatočišče na 100.000 prebivalcev, kar je 20-krat manj od evropskega povprečja in 138-krat manj od države, ki jih je imela največ. Nak, ne Nemčija ali Švedska, ampak – Madžarska. Stranke, ki sestavljajo takšno vlado, se ne bi smele čuditi, če bodo ob še večji apatiji volilcev naslednjič končale na političnem obrobju ali celo smetišču. Ker so neodgovorno poljubno ravnale z demokracijo.
