Ruth Beckermann (1952) je svoje življenje posvetila snemanju dokumentarcev, ki so večinoma tematizirali problem judovstva skozi vojno, politično in osebno optiko; zanje je pred tremi leti na novogoriškem festivalu prejela tudi nagrado Darka Bratine. Svoj prvi igrani celovečerec Sanjana (Die Geträumnten), ki je že na berlinskem festivalu vzbudil veliko zanimanje, a ni bil v tekmovalnem programu, pa je po četrtkovi avstrijski premieri v Gradcu pospremila z besedami: »Mislim, da so razlike med igranim in dokumentarnim filmom na neki način presežene.«
In to v njenem primeru nedvomno drži. Film Sanjana hodi po sledeh dokumentov, pisem v triindvajsetletnem obdobju, ki pričajo o ljubezni dveh velikih pesnikov, Avstrijke Ingeborg Bachmann in Romuna Paula Celana. Ona, obremenjena z očetovim služenjem nacizmu, on, Jud, s pobojem staršev v koncentracijskem taborišču, se leta 1948 za dva meseca ujameta v strastno ljubezen na Dunaju, nato pa, po njegovem odhodu v Pariz, v dolgoletno dopisovanje, polno čustvenih poletov, dvomov, otožnosti in obtoževanj. Ta pisma so režiserki očitno edino verodostojno pričevanje o zapletenem, travmatičnem in vendar tudi zelo univerzalnem odnosu zaljubljencev, ki preizprašujeta bližino, odtujitev, zaupanje, svobodo. Zato ne posname filma, ki bi pisma uprizarjal, ampak film o dveh mladih interpretih (izjemna Anja Plaschg in Laurence Rupp), ki ta pisma zgolj prebirata v radijskem studiu. Iz njunih iz roke posnetih obrazov gledalec razbira negotove sledi minulega v sedanjem. Film, hermetičen po vsebini, zahteven po formi in globoko pretresljiv po liričnosti jezika (izguba s podnaslovljenim prevodom je enormna), je tako rekoč kontraindiciran za nagrade. Po mnenju nove žirije pa je očitno ravno zato pravi odgovor na festivalska zmagovanja mainstreama.
Po drugi strani je nagrada za najboljšo žensko vlogo, ki jo je za vlogo matere v filmu Majski hrošč, leti (Maikäfer flieg) prejela Ursula Strauss in jo je na neki način (nevede?) napovedal že moderator na otvoritvi, čudna koncesija kdo ve čemu, morda njenim minulim zaslugam ali spodbudi režiserke Mirjam Unger, vsekakor ne kvaliteti igre v tem filmu. Nagrado za najboljšo moško vlogo v filmu Hvala za bombardiranje je prejel Erwin Steinhauer.
