Avstrijska kinematografija je izredno plodna, glede na število prebivalcev verjetno najplodnejša v vsej evropski kinematografiji. Na letošnjem festivalu Diagonale, ki se je začel v torek, se bo do sobote zvrstilo 107 filmov, od tega so kar 103 tekmovalni, 68 jih bo prikazanih premierno. Izbrali so jih med 512 prispelimi filmi vseh žanrov in dolžin, najboljši pa bo prejel nagrado v višini 165.000 evrov. Ne le številke, tudi vsebina dokazuje zavzetost ustvarjalcev, ki že leta kažejo tudi izjemno družbeno angažiranost.
Samokritičen pogled
Z uvodnim filmom Majski hrošč, leti režiserke Mirjam Unger so se poklonili ženski ustvarjalnosti. S posebnim programom Austria: Pozabiti pa se bodo samokritično, s pomočjo obsežnega filmskega arhivskega gradiva, lotili obdobja Kurta Waldheima in vloge, ki jo je v kulturi zgodovinske pozabe in potlačitve v tem povojnem obdobju odigral avstrijski film. V otvoritvenem govoru sta Sebastian Höglinger in Peter Schernhuber, ki sta letos prevzela vodenje Diagonal, povedala, da je en dan žena na leto hudo premalo, Evropa narodov pa zamisel, ki bo Evropo očitno pokopala. Slovenski filmski festival bi se v svoji samozadovoljni ozkosti tu lahko marsičesa naučil.
Ena izmed posebnosti avstrijskega filma je njegova navezanost na literarne predloge. Tudi otvoritveni Majski hrošč, leti je nastal na podlagi romana Christine Nöstlinger, naslov pa si je ta izposodila iz vojne pesmice, v kateri otrok opisuje odsotnost očeta in matere. Ta literarna podlaga je filmu tako v korist kot v škodo. Režiserka Mirjam Unger se je temeljito posvetila osrednjemu liku devetletne deklice Christine (igra jo izjemna Zita Gaier), otroku, ki na začetku filma zleze iz zbombardirane hiše in pove, da je vojna, da je vedno bila, da se časa pred vojno sploh ne spominja. Je leto 1945, čas poslednjih bojev in obračunov, predvsem pa čas, ko večina Avstrijcev nenadoma zasovraži Hitlerja in poudarja nedolžnost avstrijskosti pred krivdo nemškosti. Christina z mamo in sestro pobegne na deželo, v zapuščeno vilo bogate nacistične družine, kjer je bila mama prej služkinja. Kmalu se jim pridruži še oče, ki je ranjen dezertiral z ruske fronte, nato se vrne gospodarica s sinom, končno pa vilo zavzamejo še ruski vojaki.
Perspektiva letečega hroščka
Znotraj zapletene situacije ponovne združitve razbite družine, socialne hierarhije in ruske »okupacije« deklica živi neko svoje, neodvisno življenje, v katerem se izmika in upira tako družinski disciplini kot terorju strahu, družbenim sponam in ideološkim konstruktom. Ravno ta nemogoča samosvojost jo osvobaja strahu, ki druge maliči celo bolj kot resničnost sama, in ji skozi otroško intuitivnost omogoča pogledati skozi stvari. Če je njen lik izdelan do popolnosti, pa preostalim manjka mesa in ostajajo tipski, enoplastni. To velja predvsem za mamo, katere histerična skrb in hkrati hladnost nihata med oskrbovalko in zatiralko, oče kot dobrodušnejši pol ni daleč od klišeja razočaranega vojnega povratnika, enako kot gospodaričina »interesna« zamenjava padlega nacističnega moža z ruskim oficirjem.
Film s svojo tematiko priklicuje kar nekaj filmskih referenc: Benignijevo Življenje je lepo, ki skozi otroka išče radoživost sredi vladavine nasilja in smrti, pa Färberböckovo Žensko v Berlinu, ki je ravno tako nastala po literarni predlogi in tematizira nasilje Rusov ob zasedbi Berlina. Če je v Majskem hrošču posilstvo le grožnja v zraku, pa je podoba večno pijanih, primitivnih in do vsega meščanskega uničevalnih Rusov zelo podobna. Zato mora v obeh filmih dobro skrita resnica o veliko hujšem početju nemških vojakov v Rusiji priti skozi ruska usta. Film se tako lovi med estetizacijo bede in željo po svetlih in komičnih plateh znotraj mraka vojne ter novejšo interpretacijo vloge Avstrijcev v drugi vojni. V tej luči je bilo zanimivo slišati avstrijskega predsednika Heinza Fischerja, ki je pred projekcijo občuteno podal tudi svoj osebni spomin na »sovražnikovo bombardiranje Gradca«. V katerem trenutku je tisti sovražnik za Avstrijce postal prijatelj?
