Luka Mesec: Vlada nam Janša, ne da bi bil na oblasti

V takšnih razmerah je še toliko bolj potrebna močna levica, o čemer bo tekla beseda tudi na bližnjem kongresu Mesečeve Iniciative za demokratični socializem (IDS), po katerem naj bi stekla pogajanja, da se IDS, stranka za trajnosti razvoj (TRS) in Demokratična stranka dela preoblikujejo v eno stranko.

Ne, nisem makiavelist, če je bilo to vprašanje. TV-serije po eni strani gledam za razvedrilo, hkrati pa so me vedno zanimale zgodovinske in politične teme, zato je najbrž to moj najljubši žanr. Definitivno pa ne gre popolnoma zavreči njihove analitično-politične vrednosti.

Hiša iz kart daje pretiran pomen vlogi posameznikov, saj prikazuje, da je Amerika takšna, kot je, ker jo vodijo egomanijaki in psihopati, kakršen je v seriji Frank Underwood, a s tem popolnoma zanemari vpliv kapitala na sodobno politiko. Današnje vladne palače niso dvori absolutističnih vladarjev.

Desnica. V Sloveniji imamo vlado, ki je v senci desnice. Tukaj bi lahko uporabil kakšen sočen izraz za človeka, ki vodi to desnico, ampak bom raje rekel tako: desnica je izkoristila begunsko krizo, ustvarila zunanjega sovražnika in si s tem povrnila »domovinsko pravico«. Prej zgodovinsko diskreditirana se zdaj naenkrat prikazuje kot odrešenica. Vlada Mira Cerarja pa je šibka, brez lastne politične platforme, brez razvojnih, politično-socialnih ali kakršnihkoli drugih perspektiv. Preživlja se kot zombi, životari v senci desnice. Desnica je tista, ki jo vodi. Ta sredina vedno bolj kaže, da nima nobenih kriterijev, do kje slediti.

Zadnji primer je pobuda za referendum o vprašanju uvedbe letnih kvot za begunce. Namesto da bi jo Miro Cerar zavrnil iz načelnih razlogov, je rekel naslednje: da načelno ne nasprotuje referendumu o tem vprašanju, vendar pa bi moral biti predlog zanj strokovno pripravljen in smiseln. Zanj referendum o človekovih pravicah torej ni nedopusten, je pa postregel neki tehnični protiargument, da stvar ni dovolj strokovno pripravljena. Torej je tudi tokrat pri vprašanju o temeljnih človekovih pravicah pripravljen popuščati desnici. Če zaključim: vlada nam Janša, ne da bi bil na oblasti.

Da bi odgovorili na to vprašanje, je treba najprej analizirati, kaj se nam dogaja. Tako imenovana sredina je zdaj že drugič podlegla desnici. Prvič je podlegla, ko je prevzela neoliberalizem za svoj program, ta pa je po vsej Evropi vodil v propadanje srednjega razreda, osiromašenje množic, brezperspektivnost mladih, ki ne dobijo zaposlitve, in v odrinjenje skupin, ki so bile že prej deprivilegirane, do totalnega družbenega roba. Neoliberalni projekt je iz Evrope naredil socialno bombo, ljudje so jezni in razžaljeni. Njihovo jezo in strah je v begunski krizi zajahala desnica. Ustvarila je zunanjega sovražnika in ljudem zmagoslavno rekla: evo, mi vas bomo rešili pred »barbari«. Tako so si hipoma povrnili domovinsko pravico, sredina pa je, ker nima nikakršne alternative, že drugič podlegla in prevzela politiko desnice.

To vidimo pri nas v praktično celotni vladni koaliciji, tudi v SD na Hrvaškem imamo primer Zorana Milanovića, v Avstriji primer Wernerja Faymanna. Vsi so padli na trik, ne da bi se vprašali, kaj je sploh vzrok tega strahu, ki se plazi po Evropi. Zato si moramo mi, levica, zastaviti vprašanje, kaj narediti, da ljudi ne bo več strah. In temeljni vzrok tega strahu je popolna pavperizacija prebivalstva v zadnjih dvajsetih letih neoliberalizma. Leva alternativa mora zato začeti s tem, da preseka z neoliberalnim načinom gospodarjenja.

Res je, tako kot se je treba zavedati vzrokov za desničarsko artikulacijo begunske krize, se je treba zavedati vzrokov za begunsko krizo in rešitve iskati v odpravljanju vzrokov. Begunci bežijo pred totalnim kaosom, ki je nastal v celotni regiji med Marokom in Iranom. Kdo je odgovoren za ta kaos, pa je jasno. Zahodna politika je dolga leta vodila (neo)kolonialistično politiko do Afrike in Bližnjega vzhoda, zadnja leta pa aktivno sodelovala pri destabilizaciji in rušenju režimov v tem okolju. Ne glede na to, ali so nam bili všeč ali ne, so v regiji zagotavljali stabilnost, zahodna politika pa jih je nespametno spodkopala. Zunanja politika bi morala reagirati tako, da se v teh državah povrne stabilnost in razvojna perspektiva, da bo tam mogoče varno in dostojno živeti.

Z ljudmi, ki prihajajo, je treba ravnati humano. Ne smemo jih obravnavati malodane kot živali, kot jih obravnava desnica. Treba se je vprašati, zakaj je ljudi strah in kaj lahko naredimo, da se begunce, ki so tu, vključi v evropske skupnosti. Na prvo sta dober odgovor ponudili tisti dve ženski, ki sta zadnjič posneli sovražen video, iz katerega se lepo vidi, v čem je njun problem. Njun problem je, da živita iz rok v usta, zdaj pa sta prepričani, da bosta morali odstopiti še kakšno rezino kruha tistim, ki prihajajo. Se pravi, za ljudi niso problem sami begunci, ampak prepričanje, da se jim bo zaradi njih socialni položaj še poslabšal.

Druga stvar glede beguncev je, da se vse evropske države soočajo z demografskimi težavami. Moja generacija bo pri sedanjih demografskih kazalcih zelo težko dočakala pokojnino. Evropa se bo morala pomladiti, če hočemo na dolgi rok ohraniti solidarnostne pokojninske sisteme. Zadnjič sem bil na razgovoru s skandinavsko levico, ki je imela zelo jasen odgovor glede vprašanja integracije. V človeka, ki pride, je treba investirati. Treba mu je ponuditi izobrazbo, imeti zanj delovno mesto in potem lahko hitro postane produktiven del družbe. Problem je, ko družba neha investirati. Pri nas imamo problem, da družba ne investira več niti v lastne prebivalce. Skratka, če poenostavim, problem niso azilanti, problem so delovna mesta. Tako za tiste, ki prihajajo, kot za tiste, ki smo tu.

Desnica si, kot sem že rekel, z ustvarjanjem zunanjega sovražnika poskuša v tem političnem prostoru znova kupiti domovinsko pravico in se tistim, ki jih je njena lastna politika oropala, pokazati kot nekdo, ki jih bo zdaj rešil. Levica bi morala imeti alternativo na obeh točkah: nastopiti proti histeriji, ki se ustvarja, hkrati pa si prizadevati za korenito spremembo političnega in ekonomskega sistema, ki proizvaja revščino in bedo.

Ker smo del Evropske unije in območja evra, imamo omejitve glede naših politik. Vendar pa smo v Združeni levici čisto na konkretnih primerih pokazali, da se alternativo postopoma da ustvarjati tukaj in zdaj in da manevrski prostor zanjo obstaja. V ZL poudarjamo, da je v današnjih razmerah ključen boj proti revščini. Že dve leti imamo gospodarsko rast, pod pragom revščine pa še vedno živi več kot 300.000 prebivalcev te države. Njihov položaj bi lahko bistveno izboljšali že s spremembo davčne politike. Povišati je treba davke na kapital, ki so zdaj med najnižjimi v Evropi. Uvesti socialno pravičen davek na premoženje, ki ga zdaj vlada prelaga v leto 2020. Zaostriti progresijo dohodninske lestvice in vanjo vključiti tudi dohodke iz rent in kapitala. S temi ukrepi lahko država hitro zbere denar, da povleče tiste, ki so v resnici plačali krizo, najrevnejše, iz blata.

Smo v opoziciji s šestimi poslanci, tako da je naša moč v tem smislu precej omejena. Kljub temu nam je uspelo izpeljati kar nekaj zastavljenih projektov. Če ostanemo pri vprašanju revščine, smo bili uspešni pri dvigu cenzusa za brezplačna otroška kosila v osnovnih šolah, ki nam ga je lani uspelo zvišati, tako da je do delno subvencioniranih kosil upravičenih 32.000 otrok več. In drugič, odpust dolgov, ki je bil v originalu naš predlog in ga je vlada posvojila, ampak ne na zadovoljiv način. Zato smo vlado ravno pozvali, da upoštevajo naša priporočila in odpis ponovijo. Kup predlogov, ki jih podajamo, vlada na neki način upošteva, res pa je, da je na žalost gluha in slepa pri velikih vprašanjih, se pravi pri davčni in ekonomski politiki.

Mi nikoli nismo slikali socializma kot neke utopije nekje v nedoločni prihodnosti, kot nismo nikoli zatrjevali, da bomo, ko pridemo na oblast, vzpostavili režim po zgledu Sovjetske zveze ali česa podobnega. Tega ne boste našli ne v naših politikah ne v našem programu, našli pa boste zelo konkretne odgovore na vprašanja, ki nam jih postavlja trenutna politična realnost: kako bi razreševali vprašanje revščine, kako bi ustavili privatizacijski val, kako bi spremenili upravljanje državnih podjetij, da bi ta služila vsem, kako bi ubranili javni sektor, zdravstvo, šolstvo, ga razvijali. To so konkretne vsebine naših politik, ki pa kumulativno ciljajo na globljo sistemsko spremembo.

Drži. Najprej je treba povedati, da je slovensko zdravstvo finančno podhranjeno. Za zdravstvo namenjamo okoli 8 odstotkov BDP, v sosednji Avstriji 11, medtem ko v ZDA, kjer imajo privatno zdravstvo, za zdravstvene storitve namenjajo kar 17 odstotkov BDP. Najprej je treba poskušati najti dodatna sredstva za financiranje zdravstva. Nekaj jih lahko najdemo v dopolnilnem zdravstvenem zavarovanju, ki bi ga bilo treba ukiniti in preoblikovati v dajatev, ki bi bila odvisna od premoženjskega stanja zavarovanca. Trenutno prek dopolnilnega zavarovanja zavarovalnice zase letno zadržijo okoli 50 milijonov evrov, namesto da bi se ta denar prelil v zdravstvo. To je prvi ukrep, ki bi ga bilo treba izvesti. Ministrica ga tudi obljublja in tukaj lahko računa na našo absolutno podporo.

Treba je urediti tudi sistem koncesij, kjer vlada prav tako lahko računa na našo podporo. Podpiramo vladne napore, da bi lahko bili koncesionarji samo še tam, kjer ni javnih storitev, da se torej poskuša prekiniti zajedanje privatnega zdravstva v javni sistem in spremeniti rok trajanja koncesij, ki se po novem omejuje na 15 let, tako da ne bodo več dosmrtne ali celo prenosljive. Sicer pa sta NSi in SDS, kjer ponavadi najraje govorijo o stricih iz ozadja, v zadnjih nastopih glede zdravstvenih reform povsem jasno stopili na pozicijo kapitala, zavarovalnic in dela zdravstvenega ceha. Se pravi na stran tistih »stricev«, ki imajo največ od obstoječega stanja v zdravstvu, v katerem 200.000 pacientov stoji v vrstah.

Združena levica se bo vedno zavzemala za enakopravnost in naredili bomo vse, da LGBT-skupnosti omogočimo povsem enake pravice; kako priti do tja, pa bomo videli že v prihodnjih tednih. Ko smo ravno pri tem, kakšne teme obravnavamo, pa bom rekel, da imamo težavo s tem, da v ZL odpiramo številne teme, a so pogosto spregledane. Trenutno smo po več kot devetmesečnem usklajevanju v sklepni fazi priprave novega zakona o sodelovanju delavcev pri upravljanju. To je temeljni zakon o soupravljanju v podjetjih, ki smo ga uspešno uskladili z vsemi sedmimi sindikalnimi centralami in Združenjem svetov delavcev Slovenije. To je bil megalomanski projekt, ki smo ga v enem letu pripeljali do točke, ko za njim stojijo vse reprezentativne delavske organizacije v državi.

A ker je javnost trenutno preokupirana z begunsko krizo in spremljajočo histerijo, ostanejo take stvari neopažene. Ta projekt smo odprli, ker ekonomsko demokracijo vidim kot novo paradigmo za to državo. Kot je duhovito dejal Marko Radmilovič, so to državo zavozili menedžerji, ki so si nataknili očala, se pobrili po glavi, si ustanovili društvo in pognali podjetja v stečaj. Zato bi bil zdaj, po dvajsetih letih čas, da si delavstvo vzame moč nazaj in zavrže »menedžersko paradigmo«. Ob tem je vredno povedati še, da je s številnimi študijami po svetu dokazano, da ekonomska demokracija rešuje ravno tiste težave, ki bi jih menedžerji povzročili s krčenjem pravic delavstvu, s selitvami proizvodnje in odpuščanji. Ekonomska demokracija povečuje motivacijo zaposlenih, s tem pa produktivnost in poslovne rezultate. Je konkretna alternativa menedžerski strahovladi in zategovanju pasov.

Legalizacija konoplje je eden od sestavnih delov našega programa, a ker nas je samo šest in smo v opoziciji, koalicija pa temu ni preveč naklonjena, to poskušamo doseči po korakih. Prvi korak je bila zakonska ureditev industrijske rabe konoplje, kar smo uspešno naredili junija lani. V Sloveniji se zato zdaj lahko proizvajajo in prodajajo prehrambni izdelki iz konoplje. Trenutno pa smo v sklepni fazi usklajevanja medicinske rabe konoplje, kar pomeni, da se bo v lekarnah v kratkem lahko dobilo zdravila in galenske izdelke iz konoplje, tudi konopljo samo. Ko to končamo, pa se bomo posvetili ureditvi rekreativne uporabe konoplje. Del naše delovne skupine, ki se tem ukvarja, je tudi SD, ki sodeluje z nami, a so zadnjič iz neznanih razlogov spisali svoj predlog o zakonski ureditvi uporabe marihuane, za katerega je bilo jasno, da ga preostali del koalicije ne bo podprl. Mi ga načelno podpiramo, vendar je njihova poteza nekonstruktivna. Že slabo leto namreč te iste stvari urejamo za isto mizo v pogovorih z vlado, ministrstvi in koalicijo.

Varufakisova pobuda je na prvi pogled simpatična. Njegovo sporočilo je, da se mora Evropa demokratizirati, da bo lahko začela funkcionirati kot Evropa, ne pa kot množica kapitalskih interesov in kaotičen ples komolčenja med državami. Vprašanje pa je, ali mu bo uspelo ustvariti politično moč. DiEM je zgolj ponudil pobudo evropski civilni družbi. Mislim pa, da bi morala evropska levica narediti ravno obratno: začeti z nacionalnih ravni, za izhodišče vzeti levico, ki že obstaja, in jo združiti v gibanje na vseevropski ravni. To bi bilo veliko bolj potentno. Mi čakamo, da vidimo, ali se bo iz tega kaj razvilo.

Pri Sirizi so po mojem mnenju narobe ocenili situacijo in imeli napačno strategijo. Njihova strategija je temeljila na prepričanju, da bodo z argumenti prepričali EU, da dela narobe in da se mora njena politična ekonomija spremeniti. Ampak kot je hitro ugotovil Varufakis, ki je v imenu Sirize sedel na pogajanjih z evrsko skupino, evropskih finančnih ministrov ne brigajo akademske razprave, saj so za njimi čisto konkretni interesi držav, iz katerih prihajajo. Siriza je bila zato seveda preslišana in zavrnjena. Kot je rekel Varufakis, bi jim lahko zapeli tudi švedsko himno, pa bi bil učinek povsem isti. Evropska pa tudi slovenska politika je na žalost ponavadi igra moči in ne argumentov.

Tukaj je treba vedeti, da je bila Grčija v obupnem položaju. Ni bila samo nelikvidna, ampak nesolventna država, življenjsko odvisna od tuje pomoči, da je sploh lahko ohranjala javne finance pri življenju in ni bankrotirala. Zato se je morala grška vlada, takoj ko je prišla na oblast, začeti pogovarjati o pogojih prilivanja tuje finančne pomoči. Slovenija ni v takšnem položaju. Naš javni dolg sicer ni majhen in znaša 80 odstotkov BDP. Zanj smo lani plačali 1,2 milijarde evrov, ampak Slovenija je solventna, likvidna, ima visoko gospodarsko rast in ni odvisna od nikakršne tuje pomoči. Se pravi, da je stanje bistveno drugačno, zato je tudi manevrski prostor bistveno večji od tistega, ki ga ima Grčija. Vseeno pa je treba razmišljati o alternativah, zato smo pred kratkim v IDS organizirali programsko konferenco o planu B za Evropo.

Na celinski Evropi je trenutno resda v vzponu desnica, deloma zaradi begunske krize, deloma zaradi poraza Sirize, vendar pa imamo zelo zanimive eksperimente v anglosaškem svetu, kot je recimo demokratični socialist Jeremy Corbyn, ki je prišel na čelo laburistov po več kot dvajsetih letih prevladovanja blairovcev, na drugi strani luže pa Bernie Sanders, ki se zelo dobro drži v bitki za nominacijo za predsedniškega kandidata v demokratski stranki. To je zanimivo, ker je za politično progresivno in levo običajno veljala celinska Evropa, ne pa Velika Britanija in ZDA. Ampak zgodovina je, kot bi rekel Marx, polna zvijačnosti.

Razlogov je bilo več in socializma tudi ne moremo jemati enotno. Jugoslovanski je imel svoje težave, poljski druge, češkoslovaški tretje, sovjetski četrte, lahko pa vsaj delno vidimo neke podobne vzorce. Če se osredotočimo na Jugoslavijo, so bile začetek konca tržne reforme od šestdesetih let dalje, pa potem zadolževanje v sedemdesetih letih, ko so bili krediti poceni. Šok je nastopil, ko je v Ameriki leta 1979 prišlo do tako imenovanega Volckerjevega šoka, ko je predsednik FED Paul Volcker čez noč dvignil obrestne mere, kar je spravilo na kolena celoten svetovni jug. To je bil prvi indic, da bodo osemdeseta leta težka. Začele so se težave pri odplačevanju kreditov, gospodarske težave pa so zaostrile mednacionalne napetosti v Jugoslaviji. Začelo se je z zaostrovanjem med Ljubljano in Beogradom. V Sloveniji smo imeli polno zaposlenost, v Srbiji pa je bila sredi osemdesetih let 25-odstotna brezposelnost. Srbi so zagovarjali stališče, da Slovenija pobira smetano z izvoznim sektorjem, Slovenci pa, da je to pač posledica slovenske produktivnosti, delovne etike in tako naprej. Rezultat na obeh straneh je bil nacionalizem, ki se je na eni strani odražal v težnjah po odcepitvi, na drugi pa po centralizaciji. Kompromisa ni bilo, te tendence pa so v manj kot desetletju privedle do eksplozije.

Se strinjam. Kot demokratični socialisti težimo k socializmu na demokratičen način, a hkrati je to, kar se je dogajalo v Jugoslaviji, treba umestiti v zgodovinski kontekst. V Ameriki je takrat potekal lov na čarovnice, v Jugoslaviji preganjanje stalinistov in »pete kolone«, v Italiji so zapirali komuniste, pri nas disidente. Tak je bil svet v zaostrenih hladnovojnih okoliščinah in na dogajanje moramo gledati skozi to optiko, namesto da si slikamo črno-bele podobe, da smo imeli dobri kapitalizem, ki je v popolnosti spoštoval človekove pravice, in zlobne komuniste, ki so grešili na vse možne načine. Želim povedati, da slika ni tako enostavna, so pa vse to zgodovinske lekcije, ki nam lahko dajo nekaj za naprej. Ko na novo premišljamo socializem, se moramo učiti zlasti iz napak preteklih socializmov.

Moji starši s socializmom nimajo slabih izkušenj. Oče in mama sta rojena konec šestdesetih let, oba sta bila zaposlena v Železnikih v tamkajšnji industriji, relativno hitro sta si v tistih pogojih zgradila hišo, kar je danes zame praktično nedostopna dobrina, čeprav imam poslansko plačo minus članarino za stranko. Za našo generacijo je stanovanje postalo nedosegljiv luksuz, in v tem smislu, ko gledata nazaj in primerjata svojo in našo mladost, lahko zaključita, da je bilo takrat bolje.

Ne, trenutno sem v poslanskem stanovanju, saj svojega nimam, to pa je bila najugodnejša opcija za življenje v Ljubljani. Imam dvosobno stanovanje, za katerega plačujem malo manj kot 300 evrov najemnine plus stroške, se pravi približno 450 do 500 evrov za mesec bivanja v Ljubljani. To si z mojo plačo lahko privoščim, za mojo, prekarno generacijo pa je to tako po ceni kot kvadraturi na žalost povečini danes nedostopen luksuz.

Jaz bi pa rekel tako, kot večkrat pove Matjaž Hanžek: stranka, ki trdi, da je brez ideologije, je navadna tolpa. Taka stranka brez ideologije si ne prizadeva za svoj program ali za to, da bi spremenila družbo, ampak ji gre očitno samo za oblast in za to, da bi svoje kadre spravila na dobro plačane pozicije. Torej: bati se moramo tistih, ki govorijo, da so neideološki. Poleg tega si upam trditi, da so naše izobraževalne vsebine na neprimerno višji ravni od tistega, kar si ljudje ponavadi predstavljajo pod izrazom politična ideologija, in sveta ne slikajo črno-belo.

Ne, kot sem rekel, se moramo učiti iz napak preteklih socializmov. Kar pa nikakor ne pomeni, da nekritično sprejemamo sodobno predstavništvo in parlamentarizem. V stranki veliko eksperimentiramo z oblikami neposredne demokracije – e-demokracija, predstavniški sistem kombiniramo z delegatskim, imamo možnost odpoklica funkcionarjev... V teh smereh želimo razvijati tudi družbene podsisteme: od gospodarstva – ekonomska demokracija – prek javnega sektorja do politike.

Združena levica je kompleksno organizirana. Imamo tri stranke, TRS, IDS in DSD, te tri pa so formirale še četrto skupino, ki je platforma za sodelovanje civilne družbe z Združeno levico. Med nami trenutno poteka razprava, kako naprej. Razdeljeni smo nekako na dve liniji: ali kot koalicija ali v smeri združitve. O tem bo govora tudi na kongresu IDS. Osebno sem zagovornik tega, da bi bilo treba Združeno levico združiti, saj so časi takšni, da potrebujemo močno levico. Samo močna Združena levica bo lahko kos nalogam, ki jih politična situacija prinaša.

To bomo videli na kongresu, o tem ne odločam jaz. V Iniciativi imamo trenutno vsečlansko razpravo in se o tem pogovarjamo po vseh lokalnih odborih, težko pa rečem, kakšno je razpoloženje, ker smo ravno začeli. Razprava je zelo zapletena, kakšen bo njen epilog, pa bomo videli čez en mesec, 9. aprila.

Razprava o tem je interna, tako da o tem žal ne smem javno razpravljati.

Doslej pogovori o združitvi še niso stekli, saj v IDS potrebujemo mandat kongresa, so pa, kolikor mi je znano, v drugih dveh strankah združevanju načeloma naklonjeni.

Imamo kolektivno vodstvo – svet, ki ga izvoli kongres. Kongres izvoli dvajset svetnikov, ob teh svetnikih pa so še delegati pokrajinskih oziroma lokalnih odborov, ki skupaj formirajo svet – politično vodstvo stranke. Med sabo izberejo izvršni odbor, to so koordinatorji po področjih, programski, komunikacijski, regijski koordinator in tako naprej, jaz pa sem trenutno koordinator sveta stranke. Sklicujem in organiziram seje izvršnega odbora in seje sveta, koordinator pa sem zato, ker so moje pristojnosti v tem kolektivnem vodstvu bistveno manjše, kot po navadi pritičejo funkciji, ki se ji reče predsednik. Držimo se tega, da se odloča kolektivno in da se moči ne personalizira.

Moja glavna želja oziroma ambicija za ta kongres je, da stečejo pogajanja z drugima dvema strankama o združitvi.

Ko odpremo pogajanja v Združeni levici, se bomo morali začeti pogovarjati, kakšen organizacijski ustroj želimo. Vsaka od treh strank je organizirana, tako da bo verjetno treba iskati kompromis, sam pa mislim, da je treba vztrajati pri egalitarnih in demokratičnih načelih organiziranosti, saj ne smemo postati še ena od klasičnih strank.

Na začetku ja, a so zelo hitro videli, da mislimo resno, da delujemo resno in da smo na vseh ravneh zmožni ne samo parirati, ampak dostikrat tudi nadigrati ostale parlamentarne skupine.

Mediji imajo svojo logiko delovanja. Najprej smo bili zanimivi predvsem zato, ker smo bili novi, mladi in po dvajsetih letih nekdo, ki se jasno profilira za levičarja in socialista. Tako smo seveda postali zanimivi za javnost, a kar nas ohranja pri življenju, je delo, ki ga vlagamo tako v parlamentu kot v razvoj naše organizacije. Mislim, da je ključno, da se ne profiliramo kot stranka zanimivih in mladih, ampak kot politična organizacija z resnim političnim projektom in resno alternativo obstoječemu.

Sem opazil zanimanje v rumenih medijih, ampak na to ne moreš vplivati – ljubezen je imperativ.