Podrobnosti tega močno kontroverznega dogovora, ki je naletel na številne kritike v vseh evropskih političnih skupinah in mednarodnih človekoljubnih organizacijah, še niso jasne. Evropska unija se je z začrtanim dogovorom podala na pot množičnega kršenja človekovih pravic. Evropska konvencija o človekovih pravicah namreč prepoveduje kolektivni izgon tujcev, prav tega pa se loteva osemindvajseterica. EU bo verjetno poskušala v postopkih vračanja razlikovati med prosilci za azil in ekonomskimi migranti. Ključno mesto izvajanja dogovora bodo grški otoki.
Kdaj bodo začeli izvajati načrt vračanja in preseljevanja?Točen datum ni znan. Začrtano pa je, da se načrt začne izvajati, ko bodo z vseh grških otokov na celino preselili vse migrante. To bo točka nič, ki jo zahteva Turčija. Za preseljene begunce in v grškem žepu že ujetih več kot 30.000 migrantov naj bi zagotovili 50.000 nastanitvenih mest, tudi v hotelih. Grčija in mednarodna skupnost za zdaj ne zmoreta dostojno poskrbeti niti za več kot 10.000 migrantov, ujetih pred makedonsko-grško mejo.
Kaj se bo nato dogajalo na Lezbosu, Lerosu, Kosu in drugih vstopnih točkah migrantov v EU?Predvsem gre pričakovati velike človeške drame. V tamkajšnjih žariščnih točkah, ograjenih sprejemnih centrih, ki jih migranti ne bodo smeli zapustiti, bodo izvajali registracijske in identifikacijske postopke prispelih migrantov. Izvajali bodo hitra preverjanja upravičenosti do mednarodne zaščite, kar je sicer tudi sporno, ker se mora vsakršna prošnja za azil s pravičnim postopkom temeljito preveriti. Grčija sicer nima polno delujočega azilnega sistema, zato je dvomljivo, da bodo postopki kljub pomoči iz Evropske azilne podporne agencije (EASO) in še vedno primanjkujočega Frontexovega osebja izvedeni korektno. Iz izkušenj evropskih držav je razvidno, da se je čas preverjanja prošenj za azil po povečanem prihodu beguncev ponekod povečal z nekaj tednov na 2–3 mesece, včasih lahko postopek traja tudi pol leta. Zavrnjene migrante bodo nato vračali v Turčijo – morda kar s trajekti, kot so se v preteklih tednih že pojavljale zamisli med evropskimi politiki.
Kako bodo dejansko zajeli vse migrante, ki bodo prišli na grške otoke, in jih odpeljali v te žariščne točke?To bo morala storiti grška policija ob verjetni pomoči Frontexovega osebja. Če bi se begunci izognili tem patruljam in bi jim nekako uspelo s pomočjo tihotapcev priti do zahodne Evrope, tam po odločitvah evropskega sveta ne bodo mogli zaprositi za azil in bodo vrnjeni. Tudi ta sklep je z vidika varstva človekovih pravic močno problematičen, saj bi moral imeti vsak migrant pravico za azil zaprositi tam, kjer je, in dokazovati, da bi vračanje zanj pomenilo nevarnost. Vračanje beguncev v Grčijo je Evropsko sodišče za človekove pravice že prepovedalo, ker tamkajšnji azilni sistem ne deluje.
Kaj se bo zgodilo z v Turčijo vrnjenimi migranti?Turški premier Ahmet Davutoglu se je po uspešnem vrhu z EU novinarjem že pohvalil, da bodo vrnjene migrante zaprli v ograjene namestitvene centre in jih nato vračali v izvorne države, tudi v države, kjer divja vojna.
Zakaj je ob že omenjenih kršitvah mednarodnega prava vračanje migrantov v Turčijo še problematično?Evropska unija bi Turčijo rada razglasila za »varno državo«, saj bi to evropskim državam omogočalo zakonito vračanje migrantov in prosilcev za azil. Vendar Turčija ne izpolnjuje kriterijev, da bi postala varna država. Ob tem, da Turčija sodi med večje kršiteljice človekovih pravic lastnih državljanov (veliko Turkov je v EU v preteklih letih celo dobilo azil), država ne spoštuje načela non-refoulement, po katerem je ljudi prepovedano vračati v države, kjer bi bili posamezniki v nevarnosti, da jih doletijo hude kršitve človekovih pravic, je ogroženo njihovo življenje, svoboda in varnost. Amnesty International je konec lanskega leta denimo ugotovil, da je Turčija sirske begunce nasilno vračala tudi nazaj v Sirijo in Irak.
Povrh tega je vračanje migrantov v Turčijo problematično tudi zato, ker bi jim tam morale biti zagotovljene polne pravice prosilcev za azil. A Turčija zgolj prosilcem za azil iz Evrope omogoča uživanje polnih pravic v skladu z ženevsko konvencijo. Beguncem iz tretjih (neevropskih) držav pa zaradi svoje »geografske omejitve« v protokolih iz ženevske konvencije ne dodeljuje polnega statusa prosilca za azil, temveč le začasno zaščito, četudi 90 odstotkov beguncev v Turčiji prihaja iz treh največjih kriznih žarišč – Sirije, Iraka in Afganistana. Turčija je edina država na svetu s takšnimi geografskimi omejitvami ženevske konvencije.
Koliko sirskih beguncev naj bi Evropa sprejela iz Turčije?Točno število je nemogoče napovedati. Z dehumaniziranim besediščem številk naj bi veljal »menjalni tečaj« 1:1. Lani se je večkrat omenjalo 400.000–500.000 preseljenih sirskih beguncev iz Turčije, a je s poglabljanjem neenotnosti v evropski politiki plahnela tudi ta številka. Beguncev iz Afganistana, Iraka, Eritreje in drugih držav Evropa s tem dogovorom ne bo sprejemala.
V kateri evropski državi bodo ti begunci dobili nov dom?Zaradi nadaljujočih se delitev držav glede sprejemanja beguncev gre pričakovati, da jih ne bodo naselili v vseh državah osemindvajseterice, temveč zgolj v tistih, ki bodo na zakonito preselitev beguncev iz Turčije prostovoljno pristale. To je sicer skregano s temelji Evropske unije, saj je načelo evropske solidarnosti zapisano tudi v 2. členu lizbonske pogodbe kot ena temeljnih obvez integracije. Ker bo morala biti nova preselitev beguncev potrjena v sklepih evropskega vrha, bi načeloma vse države morale sodelovati pri tej novi preselitveni shemi. A višegrajska četverica je že napovedala, da ne bo podprla tega dela dogovora s Turčijo.
