Carol Aird (odlična Cate Blanchett) in Therese Belivet (Rooney Mara) se naključno srečata v veleblagovnici malo pred božičem leta 1952. Tako kot so že uvodoma očitne razlike med njima (Carol je elegantna ženska višjega razreda, Therese pa mlada, nekoliko naivna prodajalka), je nedvomna tudi njuna medsebojna privlačnost. Hitro postane jasno tudi to, da okolica njunega odnosa ne odobrava, kar se razkrije predvsem v situacijah, v katerih se morata soočati s tistimi, ki imajo v patriarhalni družbi položaje moči. Tako je denimo Carolin mož razumevajoč, dokler njegova žena (s katero se sicer ločujeta) dela tisto – in samo tisto – kar se njemu zdi sprejemljivo, ko pa se Carol odloči za Therese, se njegovo obnašanje povsem spremeni. Situacija eskalira do te mere, da Carolinino lezbištvo označi kot duševno motnjo, zaradi njenega »vzorca obnašanja« pa skupaj z odvetnikom iznajde celo »moralno klavzulo«, s katero doseže, da Carol ne sme več obiskovati svoje hčere.
Pomenljivo je, da so istoimensko knjigo pisateljice Patricie Highsmith, po kateri je Phyllis Nagy priredila scenarij za film, navdihnili resnični dogodki, saj je črpala iz lastnih izkušenj in izkušenj žensk, ki jih je poznala. Roman je leta 1952 objavila pod psevdonimom Claire Morgan, tisto, kar je Carol ločilo od drugih knjig, ki so nastale v istem času in so se lotevale podobnih tem, pa je bilo dejstvo, da je avtorica svojima junakinjama dovolila srečen konec. Do takrat so morali homoseksualni junaki in junakinje v ameriški literaturi namreč plačati za svojo »nagnjenost« tako, da so umrli, se spreobrnili ali pa so ostali depresivni, osamljeni in nesrečni. Phyllis Nagy je tudi v priredbi ohranila srečen konec, vendar je sreča junakinj po vsem, kar morata prestati, seveda relativna. Cena, ki jo mora plačati Carol, je visoka, a kot ugotovi na koncu, »živeti proti sebi, proti svojemu bistvu«, na določeni točki ni več mogoče.
Že od uvodne scene je očitno, da je Haynes veliko pozornosti posvetil detajlom. Kontekst, v katerem se odvije zgodba, je podal skozi dodelano kostumografijo in scenografijo, atmosfero pa je v veliki meri oblikoval tudi kamerman Edward Lachman, ki je ustvaril zrnate in večplastne podobe. Režiser zgodbo razkrije skozi natančno odmerjene dialoge in bogato neverbalno komunikacijo. Tako spregovorijo tudi prizori, v katerih ni veliko izrečenih besed. In skozi ta slovar tišine Haynes pokaže, kako se zgodi ljubezen.
