Fedor Aleksandrovič je ukrajinski umetnik, ki nekega dne dobi fiksno idejo in potem še »dokaze«, da jedrska katastrofa v Černobilu leta 1986 ni bila posledica nesrečnih naključij, temveč načrtna diverzija visokih partijskih uradnikov iz Moskve, ki naj bi hoteli z njo prikriti nedelovanje tako imenovane Duge, skrivnostnega prisluškovalnega radarja, postavljenega za motenje ameriških telekomunikacijskih kanalov. Fedor Aleksandrovič je sicer videti kot »ekscentrični individualist«, vendar ni kakšen fiktiven lik, morda je umetniški teoretik zarote, toda resničen. Videli in slišali ga bomo lahko v filmu Ruski detel, ukrajinsko-ameriški koprodukciji v režiji Chada Gracie, s katerim se bo nocoj v Cankarjevem domu začel 18. festival dokumentarnega filma.
Upanje namesto idealiziranja
»Najboljši dokumentarci nikoli niso idealizirali sveta, lepo pa je videti, če v problematičnih razmerah najdejo in izluščijo upanje,« pravi direktor festivala Simon Popek v programski knjižici. In kot primer omeni triurni film Jackson Height velikega ameriškega dokumentarista Fredericka Wisemana, ki prikazuje vsakdanje tegobe povečini zgaranih in zadolženih ljudi narodnostno pisane skupnosti v newyorškem Queensu, obenem pa je čudovit portret multikulturnega povezovanja in solidarnosti.
Kaj pa se je zgodilo v Leithu, da je to mestece v Severni Dakoti tako vznemiril prihod nekega postaranega moža nemarnega videza? Ljudje pač niso vedeli, da je ta možak po imenu Craig Cobb eden najbolj znanih ameriških neonacistov, ki je prišel v njihovo mestece, da bi z nakupom poceni zemljišč in s priseljevanjem somišljenikov njihovo podeželsko idilo spremenil v središče belskega suprematizma. Lokalna skupnost se je povezala in začela protestirati, toda Cobb in vse številnejši oboroženi rjavosrajčniki v Leithu so bili zaščiteni z ustavo. In Leith, kot priča film Doborodošli v Leithu (režija Michael B. Nichols in Christopher K. Walker), se je znašel v nočni mori.
Retrospektiva Sergeja Loznice
Kdor pa želi kaj izvedeti o radikalnem islamu, si mora ogledati pakistanski dokumentarec Med radikalnimi verniki (Mohammed Naqvi, Hemal Trivedi): ta ponuja nadroben pogled v šolo radikalnega islama, ki ga v Islamabadu širi Abdul Aziz Ghazi, spiritualni vodja sekte Rdeče mošeje, ki z obljubo zastonjske izobrazbe novači otroke iz revnih družin in jih postopoma spreminja v mudžahide.
Na letošnjem Festivalu dokumentarnega filma bo sicer prikazanih 19 filmov (med njimi je tudi Rekviem za ameriške sanje, v katerem Noam Chomsky analizira popolno zmago neoliberalizma nad človečnostjo, solidarnostjo in individualnostjo), razvrščenih v več programov, med njimi pa je tudi tekmovalni, v katerem pet dokumentarcev konkurira za nagrado Amnesty International Slovenije (to je nagrada za najboljši film na temo človekovih pravic). V okviru festivala pa bo potekala tudi retrospektiva filmov ukrajinsko-ruskega dokumentarista Sergeja Loznice, ki je s kamero popisal tudi prevratno dogajanje v Kijevu leta 2014 (Maidan). Kot edini slovenski film bo prikazan Selfie brez retuše Vincija Vogua Anžlovarja.
