Danes se bo na Holmenkollnu nadaljevalo svetovno prvenstvo v biatlonu. Biatlonke s Tejo Gregorin, Andrejo Mali in Anjo Eržen bodo na najdaljši, 15-kilometrski razdalji (časovni pribitki minute) morale v smučino dve uri in pol prej, kot je predvideval program. Organizatorji se na Holmenkollnu bojijo megle.
»Petnajstka« je disciplina, kjer biatlonke z dobro strelsko statistiko lahko pripravijo lepa presenečenja. Med te se še posebej šteje tudi Teja Gregorin, bronasta olimpijka iz Sočija, ki je že nekajkrat v karieri pokazala močan karakter na najpomembnejših tekmah. Tudi pred sedmimi leti v Pjongčangu, kjer je v tej disciplini osvojila prvo slovensko biatlonsko (srebrno) kolajno na svetovnih prvenstvih. Na sprintu v soboto je bila med redkimi z ničlo, a s povprečnim tekom je bilo to dovolj le za 30. mesto. Zaradi tekaške realnosti se zaveda, da ji le popolna strelska perfekcija prinaša zares vrhunski dosežek. So pa ničle na »petnajstki« redke kot mali čudeži in tega se Gregorinova dobro zaveda.
Kako težko je narediti preobrat in se iz povprečja vriniti v svetovni vrh, še kako dobro ponazarja primer Jakova Faka. Peto mesto se na zasledovalni tekmi svetovnega prvenstva se glede na preteklo sezono in vse okoliščine sveti kot kolajna, čeprav je sam že takoj po tekmi dejal, da bi bilo lepše, če bi jo zares imel. No, če bi upoštevali samo dosežke dneva, bi bila zlata kolajna njegova.
Je pa vrnitev med elito najbolj posvečenih najpomembnejše za glavo. »Najpomembnejše je za samozavest za naslednje tekme,« je bil Jakov Fak iskren pred 20-kilometrsko preizkušnjo, ki bo na sporedu v četrtek. Velemojster za velike tekme ve, kaj govori. Pet kolajn z olimpijskih iger in svetovnih prvenstev je najlepši dokaz. Od leta 2009, ko je v korejskem Pjongčangu pripravil največjo senzacijo z osvojitvijo bronaste kolajne na 20 kilometrov (1. Ole Einar Bjoerndalen), na velikih tekmah vedno potegne maksimum. Spomnimo, da je tudi na OI v Sočiju ob nizu težav pred igrami iztisnil četrto mesto.
Da so imeli na obeh uvodnih posamičnih tekmah največ uspeha največji zvezdniki sedanje dobe (Martin Fourcade, Ole Einar Bjoerndalen, Emil Hegle Svendsen, Johannes Boe), ni presenečenje. Tako kot Jakov Fak je presežek na zasledovalni tekmi pripravil tudi Emil Hegle Svendsen. Januarja ni bil med deseterico in je tako kot Ole Einar Bjoerndalen izpustil kanadsko-ameriško turnejo svetovnega pokala. »Vrnitev med najboljše je zame velika osebna zmaga. To ni tako enostavno, kot ljudje mislijo. Psihološko vpliva na vse, kar delamo, in potem je težko priti ven iz takšnega začaranega kroga spirale. Zasledovalna tekma je dober korak v pravo smer,« se je na Norveškem razgovoril Emil Hegle Svendsen, ki ima s svetovnih prvenstev že dvajset kolajn, od tega enajst zlatih in je s tem drugi na večni lestvici za Olejem Einarjem Bjoerndalnom, ki ima 42 kolajn (19 zlatih).
Jakov Fak še kako dobro ve, o kakšni spirali govori Svendsen. Njegova spirala poti na vrh je imela še daljšo pot, več ovinkov. Za Jakova Faka so posebna uganka nihanja tekaške forme iz dneva v dan. Tudi 39. mesto s sprinta je del spodnje negativne amplitude. »Razloga, zakaj se to dogaja, še ne poznam. Nič mi ni jasno. Vedno naredim vse enako za tekmo, tako za dober ali slab rezultat. Tudi zaradi tega si po nobeni tekmi nimam kaj očitati. Vse, kar sem naredil, sem naredil v najboljši veri.«
In navrže še vpliv okolja: »To naše okolje je malo apatično. Še posebno je to očitno v sezoni, če ni vse, kot mora biti. Sezona je bila kot ena vojna. Vsak športnik bi v taki situaciji potreboval pozitivno naravnano motivacijo. Seveda je kritika po tekmi dobrodošla, vendar naslednji dan zjutraj na treningu bi morali že delovati pozitivno. Gre za pristop. Kljub temu da nisem imel uspeha, sem še vedno delal enako, imel enak odnos do treninga. Trdo sem treniral. Vedno verjamem, da mi lahko uspe. Tudi v četrtek.«
