Biatlonci so na Pokljuki po prihodu z ameriške turneje vso energijo usmerili v priprave na svetovno prvenstvo, ki se v svetišču na Holmenkollnu prične na začetku marca. Jakov Fak je bil to prisiljen narediti že prve dni februarja, ko je zbolel že četrtič v tekmovalnem delu sezone.

Nad Oslom bodo slovenski biatlonci reševali sezono. Vendar skromna bera po ponesrečenem prvem delu sezone – biatlonci so 16. v IBU pokalu narodov, biatlonke pa še tri mesta nižje – ni tako nepričakovana, kot se za sloves biatloncev zdi na prvi pogled. Daleč najopaznejši je padec nosilcev reprezentance, ki so skupaj nabrali le ducat uvrstitev med trideseterico. Klemen Bauer pet (najvišje 18.), Jakov Fak štiri (10.) in Teja Gregorin tri (21.) Vsi so v preteklih sezonah vseskozi vlekli voz izjemnih uspehov, s tem pa se je prikrivalo katastrofalno slabo delo z mlajšimi. Bolezen Klemna Bauerja (mononukleoza), zdravljenje Jakova Faka z nizom terapij z antibiotiki, ponesrečeno tempiranje tekaške forme Teje Gregorin (njena zadnja uvrstitev med deseterico sega že v december 2014) so pripomogli, da je slovenski biatlon zadela kruta realnost, ki jo je bilo ob tako nepredvidenih dogodkih slutiti že vsaj debelih sedem let. Ne glavni trener Tomaš Kos in ne nemara njegov pomočnik za vadbo in moč Jani Gril, ki je kot grešni kozel edini dobil odpoved s trimesečnim odpovednim rokom od vodstva reprezentance, nista glavna krivca za stanje slovenskega biatlona.

Slovenija plačuje hud davek zaradi skromne vzgoje v preteklem desetletju. Kljub vsem opozorilom še pred letom 2010, ki smo jih v Dnevniku ponavljali v rednem časovnem intervalu, se sistem dela ni spremenil. Anja Eržen in Rok Tršan sta prestopila med biatlonce iz tekaških vrst. Erženova je iz zlate tekaške generacije, ki je pritekla kolajno v štafeti na MSP, prve točke je prinesla letos iz Kanade. Tršan je biatlonec 15 mesecev, prišel pa kot četrti z MSP v tekih. V Ameriki je bil dvakrat sekundo do točk štirideseterice. Edina izjema je najmlajši A-reprezentant Miha Dovžan, ki se odlikuje predvsem s streljanjem, tek pa je v biatlonu osnova. Ob tem ni reprezentance, ki bi lahko v dveh letih brez šoka zmogla nadomestiti konec kariere vsaj treh biatloncev drugega kakovostnega razreda (Peter Dokl, Simon Kočevar, Janez Marič). Angažiranje Janeza Mariča za trenerja mlajše mladinske ekipe je bila zagotovo najboljša poteza nove garniture funkcionarjev. Prav s trenerji ni bilo srečne roke. V desetih letih se ni izkazal nihče z mlajšim valom. Prav zato ob odhodu Uroša Velepca, ki mu tudi pri delu z Ukrajinkami ni lahko (zadnji dopinški primer v biatlonu je njegova varovanka Olga Abramova), ni bilo v Sloveniji niti enega trenerja, ki bi ga nasledil. Z izjemo Tomaša Kosa, ki je dobro poznal razmere. Novo vodstvo reprezentance pred sezono tako ni imelo nobene posebne alternative. Se pa obetajo spremembe v novi sezoni. Ne glede na Oslo.