Vprašanje o kulturi na presečišču umetniških užitkov in ekonomskih učinkov je bilo eden zadnjih izzivov letošnjega festivala Literature sveta – Fabula. Ponedeljkova javna razprava v Kinu Šiška, ki ji je mestoma manjkal problemski fokus, je odkrila nekaj nevralgičnih točk, do katerih pridemo, kadar skušamo o kulturi govoriti v številkah.
Učinki so večplastni
Pogovor je uvodoma odneslo na področje kreativnih industrij, kar kaže na zmedo oziroma na trdovratno povezovanje ekonomskih učinkov zgolj s tem segmentom ustvarjanja. Ali kot je kreativne industrije po britanskem vzoru opredelil Aidan Cerar iz Regionalnega centra za kreativne ekonomije ljubljanske regije: talenti, znanje in ustvarjalnost, ki ustvarjajo delovna mesta in profit. Založba Beletrina kot organizator k omizju ni povabila predstavnika ministrstva za kulturo, pač pa raje predstavnico ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo Natalijo Medica, ki pri svojem delu opaža, da so kreativni sektorji v neke vrste »dolini smrti« med kulturo in gospodarstvom. Dokler so oblasti glede teh zadev zmedene, so zelo dragoceni vsi, ki neformalno prepoznajo potencial kreativnosti in mu ponudijo podporo, je dejala soustanoviteljica kreativnega centra Poligon in iniciativ Slovenia Coworking in Crowdfunding Eva Matjaž.
Povezovanje ekonomskih učinkov zgolj s kreativnimi industrijami je odločno zavrnil kulturni ekonomist Andrej Srakar, ki je opozoril, da kulturna ekonomika zajema tudi ekonomiko gledališča, plesa, glasbe in preostalega. »Študije so pokazale, da ekonomski učinki kulture so in da so v Sloveniji morda še močneje izraženi kot v večini evropskih držav.« A tema je sporna, saj so se že pred desetletji pojavile študije, ki so stavile prav na ta pristop in obljubljale izjemen donos vlaganj v kulturo, a so bile prenapihnjene, kar je posledično pomenilo, da so bili financerji, potem ko so se opekli, še bolj zadržani do financiranja.
Videti je treba širšo sliko
Podobno se je zgodilo na ravni Evropske unije, kjer je natanko to počel raziskovalno-lobistični poskus iz leta 2006, ki se je izkazal za prazno obljubo. Kulturna ekonomika se zato danes izogiba merjenju neposrednih ekonomskih učinkov, saj to ni primaren namen in smisel umetniškega ustvarjanja in kulturnih dejavnosti, pač pa raziskovalci danes raje merijo srečo in zadovoljstvo, ki izhaja iz participacije v kulturnih dejavnostih. Če je raziskovanje naredilo korak naprej, pa to ne velja za politiko, kjer se za simpatije financerjev še vedno pogosto zlorablja ekonomske učinke.
Kako pomembno je, da pri vrednotenju kulture upoštevamo, da so lahko učinki tudi drugačni in kompleksnejši od zgolj neposrednega finančnega dobička, je opozoril tudi pisatelj in publicist Miha Mazzini. Spomnil je na raziskave, ki so pokazale, da je menedžer, ki je zvečer obiskal koncert klasične glasbe, naslednji dan sprejemal 40 odstotkov boljše odločitve. Z umetnostjo se je bil verjetno sposoben odmakniti od problema in morda videti širšo sliko, kar pomeni, da se je umetnost na kompleksen način odrazila v ekonomski uspešnosti podjetja.
