Prav ima, kajne? Naložimo problem na pleča novinarskega profesionalizma, tako bo najbolj prav. Sklonimo glave, počakajmo, da mine nevihta, in nato poberimo sadove. A problem je, da strahopetnost še kako ubija tudi novinarsko delo. Javna obravnava skupnih družbenih problemov pa zares rodi sadove šele, ko sodelujejo tako ljudje s spornega področja kot mediji in po možnosti tudi pristojne institucije. Naloga novinarjev je, da partikularne in vedno tudi osebno motivirane kritike postavimo v širši kontekst, da izostrimo perspektivo, ki kljub zmedi različnih osebnih interesov kaže na obstoj javnega interesa.
Nihče se ne želi zameriti mogotcem in mafiji. A strah je še kako aktiven celo na tako benignih področjih, kot je kulturna politika. V zadnjem času sem nanj večkrat naletela, ko sem se oglašala vodstvu javnih zavodov. Enkrat sem direktorja našla odločno preveč zaposlenega za kratko izjavo, drugič je moje elektronsko sporočilo opazil prepozno, tretjič sploh ni odgovoril. Četrta pa me je naravnost vprašala, ali ji izjavo za medije predpisuje kak zakon, ker če ji je ne, ne bo odgovarjala. Tako so svoj rep med noge povlekli direktorji in direktorice osrednjih nacionalnih kulturnih institucij, ki so še včeraj veljali za glasne kritike slabih politik.
»Srebro ali svinec« je slavno geslo mamilarskih kartelov, ki politiki in policiji ponudijo na izbiro zgolj denar ali smrt, kadar jih zamika, da bi se igrali pravičnike in dobre policiste. Na podoben način politična botra trenutno ponuja svojim direktorjem dobro in ušivo alternativno. Vsakomur po potrebah in zmožnostih: enemu nov mandat, drugemu več denarja za institucijo, tretjemu napredovanje v njen kabinet. Če se uprejo in izpostavijo z javno kritiko, naj se pripravijo na surovo maščevanje: zbogom, naslednji mandat, zbogom, načrtovani progam zavoda, zbogom, novci za menjavo zamakajočih strešnikov. Kako uspešno jih je nekdo podmazal s sladkimi besedami in mehkimi grožnjami, postane le še bolj jasno, ko direktorji zavodov botrino delo celo hvalijo, če dobijo priložnost, kar je absolutna novost na področju kulture, kjer se je vedno kritiziralo jasno in glasno.
Intriganten del pa šele pride, ko se izkaže, da ti direktorji še malo niso zares spravljeni s situacijo, v kateri so se znašli. Ko ugasnemo diktafone, se namreč iz njih po navadi usuje prava reka negodovanja nad to isto ministrico, čez katero sicer javno ne bi niti črhnili. Tu nastopijo v vlogi tistih kulturnikov z začetka kolumne, ko se začnejo sklicevati na naše novinarske dolžnosti in vest: raziščite, soočite odgovorne, raztrgajte, spremenite svet.
Zgodbam dajejo kredibilnost njihovi viri, to drži. In manko odgovornih virov, kadar se iz utemeljenih razlogov odrečejo sodelovanju, lahko kompenzira kvalitetno opravljeno novinarsko delo, tudi o tem ni dvoma. Viri kdaj ugotovijo, da tvegajo preveč: zasebnost, premoženje, varnost. Skoraj ni treba zapisati, da direktor teatra, ki se dela, da javna kritika ni njegova odgovornost, ne ščiti z golim telesom svojega zaroda, pač pa ščiti svoja podmizna trgovanja z ministrstvom. In vseeno pričakuje, da bomo novinarji na svojih ramenih reševali svet, četudi sam sredi teme ni pripravljen uprasniti ene same vžigalice.
Pri bojazljivih virih je vedno na mestu tudi domneva, da se javni izpostavitvi izogibajo, ker za njihovimi »vročimi informacijami« tičijo zgolj partikularni interesi. Vedno bodo taki, ki skušajo novinarstvo zlorabiti za dosego lastnih ciljev.
To je zgodba o teh, ki bi z nekaj malega poguma lahko ubili več muh na en mah: dosegli bi svoj interes, ubranili ugled in pomagali rešiti problem, ki morda najeda še koga drugega kot njih same. V okolju, kjer je gola opreznost in preračunljivost mentaliteta večine, novinarjem ni treba zastavljati svoje kredibilnosti, ker v okolju take miselnosti novinarji ne morejo spremeniti ničesar. Namesto zgražanja nad novinarsko selektivnostjo naj se vprašajo, ali niso manjkajoči člen za kakšno pomembno zgodbo morda prav oni sami.
