Vendar je narava v mestu tudi kultura. Če je Rožnik pokrit z (antropogenim) gozdom, je Tivoli zagotovo park, oblikovana narava, nastala v nekaj stoletjih z nekaj izrazitimi avtorskimi prispevki. Razmerja med ploskvami in prostorninami, poteze drevoredov, oblikovanje reliefa, gozdnega roba, prostori za igro, ritem natančno razpostavljenih dreves in smiselno oblikovane celote vodnih motivov in cvetnih gredic so kultura in spadajo tudi pod pristojnosti Zavoda za varstvo kulturne dediščine. Zahteve ZVN in ZVKD so si nemalokrat v opreki. Lahko se zgodi – in zato je vsak dan več indicev – da bosta TRŠ obvladovali dve povsem raznorodni polji v aktivni opoziciji različnih interesov. To se je na primer že pokazalo pri pripravah na prenovo Švicarije. Del pobočja spada v pristojnosti ene in del v pristojnosti druge službe. Isto pobočje, z enakimi strukturnimi lastnostmi, istim parkovnim gozdom. Krajina prehaja med merili in prek administrativnih meja, sistem pa narekuje uslužbencem, da jo režejo na kose in pospravljajo v ločene mape, za vsak kos posebej zahtevajo ravnanje v skladu s tistimi paragrafi, ki se nanje pač nanašajo, ne da bi zmogli ali smeli videti širšo sliko.
Del te ozkogledosti je tudi fundamentalna vojna proti tako imenovanim invazivnim tujerodnim rastlinam. Te se naselijo samo tam, kjer človek ni pospravil za sabo. Imajo pravico biti, tako kot tiste, ki so zavarovane z Naturo 2000. Seveda se razraščajo in povzročajo cel kup težav, tako domači naravi kot ljudem. A to, da je drevo na primer v Belgiji uvrščeno na seznam potencialno (!) invazivnih vrst, še ne pomeni nujno, da ga pri nas, v drugačnih podnebnih in rastnih razmerah, ne smemo posaditi, kadar bi lahko povečal likovni učinek ali zaradi simbolnega pomena. Pogled na naravo, tega ne gre pozabiti, je zasnovan na ideoloških izhodiščih in ignorira temeljna dejstva: vnesti v mesto del bogastva doživetij iz narave in obenem ustvariti novo naravo je vprašanje oblikotvornosti in ne tega, kaj je ali kaj trenutno ni dovoljeno. Odgovorno oblikovanje krajine ne deluje proti naravi; varstvo narave je že vgrajeno v postopek načrtovanja. Zato se tudi pri novem statusu TRŠ zastavlja klasično vprašanje: »Kdo bo pazil na paznike?« Sistem je tistim, ki odločajo, z množico predpisov odvzel odgovornost: sklicujoč se na navodila in sezname se birokrati lahko zavzemajo le za »absolutne« resnice, pri tem pa mnogokrat presežejo svoje pristojnosti. Prepovedujejo in določajo, namesto da bi se vključili v ustvarjalno iskanje. Jasno, saj je slednje izziv in tveganje.
Po drugi strani pa TRŠ poleg fundamentalistično naravovarstvenih grozijo še populistični posegi. Taki, ki naravo razumejo kot okras bivalnega okolja, ne pa kot bivalno okolje samo, kar se zadnje čase po mestu kaže kot zapolnjevanje praznin in dodajanje vsebin. Ena od izvornih značilnosti in prednosti javnih parkov je ravno ta, da so »brez vsebine«. Načini rabe so se spreminjali v skladu z družbenimi potrebami ter inventivnostjo obiskovalcev, ene rabe so zatonile v pozabo, vzniknile so druge, nekatere so se vrnile v drugi obliki… vse do današnje skupinske joge po tratah Tivolija in elastičnih trakov, razpetih med debli. Možnost, da se vsebine in načini rabe menjajo, parkom omogoča ravno njihova strukturna praznina – največkrat je to tratna ploskev, dostikrat imenovana kar »zelenica« – ki je neločljiva in bistvena prvina javnega parka. Vzemimo za zgled park Prospect v New Yorku ali Angleški vrt v Münchnu, ki sta še vedno priljubljena, ne da bi se v dobrih 100 letih kdo drznil poseči v njuno izvorno parkovno zasnovo. Značaj jima določa prav vzvalovljena tratna ploskev, po kateri ju tudi nezmotljivo prepoznamo. MOL, morda zaradi želje po všečnosti, morda zaradi arogance, zadnje čase »zelenice brez vsebine« pospešeno spreminja v cvetne gredice. Te se pojavljajo po »gospodinjsko«, na zelo neustreznih mestih, na grajskem hribu okrog obzidja, kar je v neskladju s prezentacijo nekdanje obrambne vloge gradu; drugi primer so ravnokar nastale gredice na osrednji trati v Argentinskem parku, na kateri so se doslej igrali otroci iz bližnjih vrtcev, šole in stanovanj pa tudi mimoidoči. Nove grede bodo igre z žogo, metanje frizbija, spuščanje zmaja, tekanje in igre s psi samo ovirale. Poleg tega so sezonske grede neekološke, drage in se ne skladajo z nazivom zelena prestolnica Evrope.
V hitrem življenjskem tempu in eksistencialnem stresu je park, narava v mestu, spet lahko pribežališče. Prostor za oddih. Za tišino in osamo. Prav redukcija programov in dogajanj omogoči, da postanemo pozorni do narave, da jo lahko »gledamo in poslušamo« in v tem najdemo lepoto. Ljubljani je prostora za oddih začelo primanjkovati. Dokler se ne bo spremenil pogled na »mestno zelenje«, tudi odloki in statusi ne bodo kaj dosti v pomoč.
