Daljnogled: Si je vredno prizadevati za Evropo?

Vsa zadeva ima malo opraviti z nepomembnim sporazumom, ki ga je nedavno dosegel premier David Cameron s kolegi iz EU. V resnici je težko verjeti, da bo ta dogovor pogojeval britansko usodno odločitev junija. Temeljno vprašanje je, ali članstvo v EU še vedno prinaša dovolj velike koristi, da te odtehtajo z njim povezano izgubo suverenosti.

Tega vprašanja si ne zastavljajo le v Veliki Britaniji. Vendar se z njim marsikje v EU zelo težko soočajo, saj Evropa ostaja tema, nabita s čustvi. Samo v Veliki Britaniji lahko minister iz stranke, ki je državo pripeljala v EU, poziva k izstopu iz EU. Noben mainstreamovski politik iz Nemčije, Francije ali Španije pa si ne bi upal o tej zadevi odprto razpravljati, kaj šele, da bi zagovarjal izstop.

Toda gre za temo, ki je ni mogoče kar ignorirati. V večini držav članic EU je velik del javnega mnenja nezadovoljen z Unijo in vse bolj naklonjen nacionalističnim zahtevam. V odziv na to številni politiki ne varčujejo z lepimi frazami o Evropi, hkrati pa podpirajo povsem nacionalne rešitve. Ta protislovna – in pogosto naravnost cinična – drža je Evropo prignala do nesrečnega ravnovesja: ni mogoče iti ne naprej ne nazaj in nihče ni zadovoljen.

Zdaj lahko samo upamo, da bo burna razprava o primernosti članstva v EU, ki se je že začela, dovolj korektna, da se bo iz nje vsak lahko česa naučil. Tema za resno razpravo so zlasti gospodarske koristi članstva v EU.

Ekonomisti opisujejo regionalno integracijo kot kompromis med ekonomijo obsega in raznolikostjo preferenc. Ko neka država postane članica, pridobi učinkovitost in vpliv za ceno tega, da se mora ukloniti politični strategiji, ki ne ustreza njenim predstavam. Tako na primer dobijo podjetja dostop do večjega trga, potrošniki pa imajo korist zaradi nižjih cen, vendar predpisi niso več v skladu z njihovimi željami. To je tako, kot če bi morali z nekom deliti stanovanje: zmanjšajo se stroški, toda treba se je prilagoditi navadam sostanovalcev.

V Evropi je danes veliko manj razlik v teh prioritetah kot pred nekaj desetletji. Nekdanja britanska premierka Margaret Thatcher in nekdanji francoski predsednik François Mitterrand sta bila veliko bolj ideološko oddaljena, kot sta njuna sedanja naslednika. Res je, da so Britanci še vedno veliko bolj kot Francozi naklonjeni svobodnemu trgu, toda razlike med njimi so postale veliko manjše. Trditev, da smo od 80. let postali bolj nezadovoljni sostanovalci, nima realne osnove.

Prav tako ne drži, da se EU podaja na področja, kjer ne ustvarja dodane vrednosti. Prva Cameronova vlada je leta 2012 začela pregled pristojnosti EU, da bi ugotovila, katere so v rokah EU in katere so ostale Veliki Britaniji. Obsežna javna razprava in 32 temeljitih poročil niso pripeljali do zahteve, da bi morala Velika Britanija nazaj pridobiti pomembne pristojnosti. Morda se zato zagovorniki brexita pogosto osredotočajo na vse manjše koristi regionalnega povezovanja in zatrjujejo, da bo šlo Veliki Britaniji veliko bolje, če bo sama odločala o svojih kartah. Zakaj bi se ubadali s pogajanji s kontinentalnimi partnerji, če pa lahko Velika Britanija trguje z vsem svetom? Ali niso majhna, odprta gospodarstva, kot je Singapur, izjemno uspešna?

Proti temu argumentu obstaja več tehtnih ugovorov. Naprej je treba povedati, da svobodna trgovina zadostuje za prodajo srajc, trgovina na področju storitev pa zahteva podrobno zakonodajo in institucije (kot so pristojni organi po sektorjih), ki poskrbijo za uresničevanje teh določb. Brez celovitega regulativnega aparata ni mogoče trgovati s storitvami na področju financ in zdravstvene oskrbe.

Predstava, po kateri je treba samo odpraviti carine in odvečne birokratske omejitve, je tako le utvara. Velika Britanija, ki ima močno razvite storitve, veliko bolj potrebuje institucionalni okvir enotnega trga EU kot na primer Poljska, ki je močnejša na področju blaga.

Kot drugo, sam globalni trgovinski okvir je v resnih težavah. Urugvajski krog, zadnji svetovni trgovinski sporazum, je bil zaključen leta 1994. Razvojna agenda iz Dohe, njegova domnevna naslednica, pa doslej še ni bila zaključena in najbrž tudi nikoli ne bo. V svetovni trgovini se vse bolj stavi na bilateralne in regionalne sporazume. Po podatkih Svetovne trgovinske organizacije je trenutno v veljavi 267 sporazumov, od tega jih je v 49 vključena tudi EU. V nasprotju s precej razširjenim prepričanjem regionalni dogovori zaradi globalizacije niso postali nepomembni. Prav nasprotno, globalizacija v veliki meri temelji na njih.

Nadalje je treba reči, da je globalizacija dejansko negotova, in to čedalje bolj. V desetletjih po drugi svetovni vojni se je opirala na ameriško vodilno vlogo, toda Združene države se nimajo več za varuha multilateralnih pravil. Kje so ameriške prioritete, zelo dobro kažejo ameriška prizadevanja, da bi ustvarili dve velikanski regionalni svobodnotrgovinski območji – Čezpacifiško partnerstvo (TPP) in Čezatlantsko trgovinsko in investicijsko partnerstvo (TTIP), pri čemer nobeno ne vključuje Kitajske. Drugi veliki igralci, od Kitajske do proizvajalcev surovin, pa tudi nič manj sramežljivo ne kažejo svoje gospodarske moči.

Ob vsej svoji šibkosti je EU velika gospodarska sila, ki sodeluje pri oblikovanju sveta okoli sebe. Postavlja standarde, se pogaja in skrbi za uveljavljanje pravil, tako da ima veliko več vpliva, kot priznavajo njeni nasprotniki. Ker je sama utemeljena na pravilih, je največja zagovornica na pravilih temelječe gospodarske soodvisnosti. Že samo iz teh razlogov bi šlo za tvegano igro, če bi se ji odpovedali.

Če ni racionalnih argumentov, ki podpirajo izstop iz EU, zakaj se je sploh pojavilo to vprašanje? Deloma zato, ker je EU razočarala. Toda to je argument za njene reforme, ne pa da bi iz nje izstopili. Deloma zato, ker nadnacionalna demokracija ne deluje. Vendar pa se na to ne smemo odzvati tako, da nad njo obupamo, ampak je treba poskrbeti, da postane funkcionalna. Deloma pa tudi zato, ker se je posušilo emocionalno lepilo, ki je do sedaj povezovalo Evropo. Toda ravno to je razlog za spremembe, ne pa za podrejanje provincialnosti.

Daljnogled je nova rubrika, ki jo bomo v Dnevniku objavljali občasno na straneh pisem bralcev. V njej bodo domači in tuji strokovnjaki podali svoje poglobljeno mnenje ali drugačen pogled na aktualno družbeno-politično dogajanje.