Kar danes imenujemo magični realizem, je bil nov način videnja Latinske Amerike. Velika literarna gibanja so načini videnja in opažanja tistih stvari, ki jih prej nihče ni videl in opazil. Gre za vrata, ki odpirajo poti v prostore, kjer še nismo bili. Magični realizem je v literaturo pripustil vidike latinskoameriškega življenja, o katerih nikoli prej nismo razpravljali. Šestdeset let kasneje to ni več novo, niti subverzivno. Gibanje je postalo kliše, ki poenostavlja latinskoameriško življenje. Razumem, da je bil magični realizem za veliko generacij evropskih in severnoameriških bralcev najbolj fascinanten literarni model, iz katerega so se naposled razvili tudi določeni predsodki o južnoameriški literarni produkciji. Mene osebno južnoameriška resničnost zanima kot tragedija, ne kot hiperbola. Moja realnost in realnost Gabriela Garcíe Márqueza sta popolnoma različni, zato tudi piševa iz povsem drugačnih izhodišč.
V romanu spoznamo Antonia, ki ga v strelskem obračunu, s katerim nima nič, zadane krogla, njegov prijatelj pa umre. Cena, ki jo lahko plača vsakdo, ki živi v nasilnem okolju, je fizična poškodba, celo smrt. Kakšna pa je psihološka cena, ki jo plačajo ljudje, ki so samo opazovalci nasilja?Enajst let sem imel, ko je kokainski kralj Pablo Escobar eliminiral tedanjega kolumbijskega pravosodnega ministra Rodriga Laro Bonillo. Takrat se je dežela spremenila. Dotlej sem živel mirno otroštvo, vse od takrat pa do leta 1996, ko sem zapustil državo, pa je Kolumbijo prevevalo kartelsko nasilje, terorizem. Vsakdo je na svoji koži občutil davek nove realnosti: ljudje so tvegali, ko so zapustili svoje domove, saj bi lahko naleteli na eksplozijo, na strelski obračun, na vse tisto, kar v romanu izkuša junak Antonio Yammara. Ko sem bil star dvajset let, je mojega prijatelja doletela podobna usoda kot Antonia. Spomini na dni, ki so sledili napadu, so ostali z menoj, vse dokler nisem napisal romana; vso preživeto psihološko resničnost, svoje in prijateljeve rane, sem uporabil za to, da sem zgradil romaneskni lik. Psihološki resničnosti, po kateri sprašujete, bi lahko rekli tudi posttravmatski stresni sindrom.
Roman prikazuje, kako malo nadzora nad svojim življenjem imajo ljudje, ki živijo v nasilnih okoljih.Romani imajo moč, da neki občutek ali položaj, ki je zelo lokalen, ki velja za podrobnost nekega okolja in časa, povišajo v splošni občutek ali položaj. Delo Zvok stvari, ki padajo sem začel pisati leta 2008, dvanajst let po tistem, ko sem zapustil Kolumbijo. Šele takrat sem se ovedel, kakšno realnost smo živeli v devetdesetih: naša življenja so bila odvisna od volje drugih ljudi. Med letoma 1989 in 1993 je Escobar v vojno proti oblasti vpletel še civiliste, prizadeval si je, da bi vojna zahtevala kar se da veliko življenj – seveda zato, da bi dokazal svojo moč. To je pomenilo, da nam je neki preprodajalec mamil narekoval vsakdan in odmerjal odločitve. Zame je šele po selitvi, ko sem o tej preteklosti razmislil, postalo izjemno pomembno, da ta grozljivi občutek, da svojega življenja ne obvladuješ sam, v romanu raziščem.
Na vprašanje, kaj je poslanstvo literature, pisatelji pogosto odgovarjajo, da gre za postavljanje vprašanj. Se poistovetite s tem odgovorom?Da, pri čemer tudi mislim, da lahko postavljanje vprašanj prevzame veliko različnih oblik. Pišem tudi zato, ker dvomim in sem neveden. V zgodovini in človeku obstajajo temni, neraziskani prostori in ti me motijo. Roman je način raziskovanja teme: v temo se spustiš, da bi vanjo pogledal in nazaj prinesel nekakšne novice. Conrad, Dostojevski in drugi so počeli ravno to – spuščali so se v temno človeško jedro, kamor si nihče prej ni upal, in se vračali z informacijami.
Zbrati pogum in iti tja, kamor nihče noče in ne zna: mar ni to vizionarstvo?Je. In upam, da s tem ne nasprotujem svojemu prejšnjemu odgovoru. (Smeh.) Največji paradoks je – in v tem sem zelo staromoden –, da je zame dober roman na neki način moteč, neprijeten, ker me prisili v to, da oči odprem, ko raje ne bi več gledal, hkrati pa nosi tudi moralno sporočilo. Življenje, kakor tudi literatura, nosi lekcije, ki oblikujejo naše moralno bitje. Lekcije o dobrem in zlu, lekcije o tem, zakaj drug drugega ranimo in kako rane naposled nosimo. Dostojevski in Tolstoj na primer nista skušala zajemati življenja, kakor sta ga videla, temveč sta poskušala razpirati moralna vprašanja – ne da bi nujno postregla tudi z odgovori. Literatura pa je tudi neke vrste uporništvo, pisatelji in bralci ne maramo sveta ali pa nam v njem ni udobno in se ga vseskozi trudimo razumeti.
Svet vidite skozi oči pisatelja in pravnika. Sta si ti dve poziciji povsem različni ali se kje stikata?V filozofskem smislu sta si povsem različni. Pravo je utemeljeno na sodbi, na ločevanju krivih od nedolžnih, najbolj čudovita plast literature pa je, da pomeni prostor, kjer je sodba suspendirana, kjer je v ospredju razumevanje. Hkrati pa sta si pravo in literatura blizu zato, ker gre pri obeh za humanističen pristop h konfliktu. Z drugačnimi sredstvi in metodami, seveda.
