Zlobnejši poznavalci moderne evropske književnosti radi povedo, da je edini flamski avtor, ki je zares vreden bralske in kritiške pozornosti, Hugo Claus. Avtorja, ki je preminil leta 2008 v 78. letu starosti, smo v slovenščini spoznavali šele posthumno: v letu njegove smrti je izšel roman Nedokončana preteklost, leto pozneje roman Govorice, letos pa nas je pričakalo njegovo monumentalno delo Žalost Belgije.
Svoje življenje je končal predčasno, kot alzheimerjev bolnik je zbral toliko moči in volje, da se je še pred končnim razpokom bolezni odločil za evtanazijo, ki je v Belgiji legalna.
Za kontroverzne poteze se ni odločal le v zasebnem življenju, temveč zlasti v literaturi; obravnaval je zamolčane teme incesta in homoseksualnosti ter vse drugo, kar je sam razumel kot škodljive učinke religije in zakasnele evropske sekularnosti. Čeprav sta ga najbolj vznemirjala prav tema in obup povprečnega belgijskega življenja, je gojil prepričanja o povezanosti vseh in vsega – eno zlo dejanje ima vselej otroke, ki poškodujejo tkivo cele družbe – z depresivnimi ugotovitvami: »Sveta, kakršen je, ne moremo sprejeti. Vsako jutro bi se morali zaradi krivic zbuditi penasti okoli ust.«
Avtobiografija?
V nasprotju s sodobnimi avtobiografskimi romani, ki jim pogosto umanjka družbeni trenutek – avtor, ki je pripovedovalec in glavni junak obenem, se tam osredotoča zlasti na svoje čustveno doživljanje in tako imenovani notranji svet – je Žalost Belgije v prvi vrsti zajeten komentar družbenega dogajanja. Morda zato, ker v zvrstnem smislu ne gre za čisto avtobiografijo: ključ do avtobiografskosti bi lahko našli v spojitvi tretjeosebnega in prvoosebnega pripovedovalca na koncu dela. Spojitev glasov se konča z junakovo odločitvijo, da napiše Žalost Belgije.
Zasmehovanje religije
Roman je napisan v dveh delih, ki skupaj obsegata osemsto strani in sta v našem prevodu Mateje Seliškar Kenda izšla v eni knjigi. Gre za odraščanje in zorenje Louisa Seynaeveja v razburkanih in žalostnih časih prve polovice dvajsetega stoletja. Prvi del se osredotoča na junakov čas v nunskem penzionatu, ki se dovrši z eksplozijo družbenih strahov in blaznosti pred drugo svetovno vojno. Tragikomični portreti preštevilnih nun in sorodnikov, ki bodisi plujejo po junakovi zavesti in spominih bodisi ga obiskujejo v stvarnosti, so za Clausov razvojni roman zlasti orodja za kritiko religioznosti – vendar ne religioznosti kot osebne konfesionalne prakse, temveč kot matrice družbenega nasilja, ki vodi v hinavščino in nesrečo skupnosti (kot piše v knjigi: »Saj je nesrečen, tako kot mi vsi, ampak zmerno.«).
Clausova kritika je porogljiva in pogosto tudi nezakrinkano neposredna; ko pripoveduje o pravilnikih strogih sester, ki so ga vzgajale, zapiše: »V tem razdelku so zabeleženi členi, ki zadevajo dogme in liturgijo, kaj in kdaj in zakaj in kako se poje in moli, kako si lahko neumornega sovražnika podrediš s pesmijo in se ga ubraniš z molitvijo, sprva ga lahko tudi zavedeš, da si njegov prijatelj, nato pa lahko njegovo lahkovernost izkoristiš in ga poraziš, najprej s kratko molitvico in nato z litanijami in pozneje z askezo in na koncu z mučenjem.«
Kjer so verniki, tam je tudi seks, kot želja ali kot potlačitev. Telo razvijajočega Louisa ne deluje v skladu s katoliško vero, zato je delež romana posvečen tudi osebni spolni emancipaciji, preden je ta v šestdesetih postala družbeni projekt. Louis seksa, masturbira, fantazira homoerotično in – pripovedovalec še sam ne verjame – odraste v polnokrvnega človeka.
Premislek o separatizmu
»Poseben zvezek obravnava Jude, ki težko ulovljivi rojijo in gnezdijo vsepovsod, v Hollywoodu in v kleteh, polnih diamantov, v Antwerpnu. Kot gnide, je govoril oče.« Odgovornost za antisemitizem, rasizem, homofobijo in diskriminacijo pa nosi tudi Katoliška cerkev, podpihovalka zločina nad človeštvom, namiguje Claus. V prvem delu so njegova namigovanja še naivno duhovita, v mnogo daljšem drugem delu pa se ton pripovedovanja zresni – z drugo svetovno vojno, med katero je Louis že najstnik, so na tnalu usode narodov.
Konflikti med Valonci in Flamci, med anglofili, frankofili in germanofili, korupcija, kolaboracija in profiti na črnem trgu, izkoriščanje in laži: obvezna oprema separatizma v Žalosti Belgije ni predmet izčrpne analize, temveč učinkovitih, ostrih uvidov in vinjet. Hugo Claus prikazuje, da Belgija ne obstaja, vendar ne zato, ker ne obstaja kot (mono)nacionalna država, temveč ker je ideja (mono)nacionalne države še ena oblika zgodovinskega nasilja nad narodom. Žalost vsakega naroda je, da sploh zahteva nacionalno državo, bi lahko povzeli politično sporočilo romana. Na našo žalost so takšne zahteve osrednji moto sodobnosti.
