Urban Vovk, pisatelj in literarni kritik: Je sploh kaj bolj patetičnega od kritika, ki ne zna sprejeti kritike?

Uživam v besedilih, ki preizkušajo meje med različnimi zvrstmi. Klasičnega bralca kratke proze, ki v njej išče predvsem moment zgodbenosti, utegnejo esejistični ekskurzi, v katerih tok pripovedi malce zastane, odvrniti, vendar se ob tem rad spomnim Franznovega teksta o očetovi alzheimerjevi bolezni, ki je zelo privlačna zmes osebne arheologije in premisleka, ki je po svoji osnovni nameri res esejističen, a se v njem »zgodi« še marsikaj drugega. Pri nas se je temu s svojo avtobiografsko esejistiko nemara še najbolj približal Uroš Zupan, vendar je mene, v nasprotju z njim, v določenih besedilih »odneslo« v izrazito fikcionalizacijo.

Danes je drugače, saj je kritika v podajanju sodb za marsikoga postala že kar preveč intenzivna, napadalna. Uredniki včasih tudi za ceno nekoliko površne interpretacije recenziranega dela spodbujajo odločnejše odzive in drznejše sodbe, ki bolj pritegnejo bralce. To ni nujno slabo, saj tudi nekoliko prenagljena in izrazito čustveno obarvana kritika pripomore k odpiranju prostora za premislek. Verjamem, da tovrstna kritika nikakor ne more prinesti toliko slabega kot preveč preudaren, preračunljiv, diplomatski pristop, ki nikogar prav zares ne nagovori in streže predvsem avtorskemu samoljubju. Mlade kritike vedno učim, naj svojih jezikovnih spretnosti ne izkoriščajo za izmikanje jasnim kritiškim sodbam in naj se ne zatekajo k na videz prijaznim dvoumnostim, temveč naj jih raje uporabijo pri temeljitejšem podajanju sodb. Po drugi strani pa jih poskušam pripraviti tudi na to, da lahko kaj kmalu sami postanejo predmet kritike. Si je sploh mogoče predstavljati kaj bolj patetičnega od kritika, ki ne zna sprejeti kritike?

Kot dolgoletni svobodnjak sem se seveda težko soočil s pogoji dela, ki narekujejo »štempljanje« in 40-urno obvezno tedensko prisotnost na delovnem mestu, vendar to ni bilo odločilno. Kmalu mi je postalo jasno, da bi hiša morala delovati po principu kadrovske rotacije. Funkcija programskega vodje THL bi lahko bila vezana na določen mandat, v katerem bi ta lahko uresničil svoje zamisli, ko pa bi se idejno izčrpal, bi v njegove čevlje stopil kdo drug in s seboj spet prinesel neko svežo energijo. Zavedel sem se, da te funkcije ne bi mogel opravljati za nedoločen čas, za potrebno spremembo pa bi se bilo z vsakim »varnim« letom težje odločiti.

Ne bi rekel, da kdo zavestno znižuje kriterije, vsekakor pa te sodelovanje v komisijah nehote pripravi do tega, da si pri svoji nadaljnji kritiški dejavnosti manj zahteven. Pri izbiri nagrajene knjige oziroma avtorja poskušaš iz razpoložljive ponudbe izluščiti najboljše, kar pomeni, da njena kakovost določa tudi strogost kriterijev. Ob seznanjanju s celoletno domačo produkcijo v določeni zvrsti se precej bolj jasno zaveš povprečnih vrednosti. Spoznaš, da si se prej kritiško loteval predvsem knjig, ki kakovostno sodijo v zgornjih 10 do 15 odstotkov letne produkcije.

Težko bi rekel, da je najboljša domača produkcija primerljiva z najboljšo svetovno. Po analogiji s športom se zdi primerno reči, da večje nacije in kulture pač že po definiciji proizvedejo več vrhunskih dosežkov. Na tekmovanjih, kjer lahko vsaka država prispeva samo enega kandidata, te razlike morda niso tako očitne in lahko se zgodi, da »majhna Slovenija« kdaj premaga kako svetovno velesilo. Pri večjem primerjalnem naboru pa se hitro pokaže, da so razlike večje, kot smo si jih pripravljeni priznati.

Podaljševanje obdobja programskega financiranja je gotovo dober ukrep za stabilizacijo razmer v založništvu. Ker je status producentov na področju založništva že tako in tako bistveno slabši od položaja na drugih ustvarjalnih področjih, kjer so institucijam, denimo muzejem, za njihovo osnovno delovanje zagotovljena neposredna proračunska sredstva, je nujno omogočiti čim bolj stabilne delovne razmere vsaj izbranemu krogu založnikov.

Premik praga z najmanj šest na najmanj sedem izdanih knjig na leto se mi ne zdi preoster ukrep, saj za programsko financirane založnike takšen obseg produkcije ne bi smel biti prehud zalogaj. Razumem pomisleke tistih, ki so se znašli pod pragom, saj nesporno drži, da so subvencije na posamezen knjižni naslov na projektih razpisih precej nižje kot na programskih. Po drugi strani pa so upravičena tudi pričakovanja, da bodo vsaj programsko financirane založbe bolj zavzeto skrbele za razvejenost spremljevalnih aktivnosti – denimo promocijo, mednarodno dejavnost, navzočnost v spletnem okolju –, ki jo je mogoče razvijati le ob obsežnejši knjižni produkciji.