Begunci pa prihajajo iz brezvladja in anarhije. Njihove države so bile že pred vojno dostikrat slabo zakonsko normirane. Kako naj denimo svoj položaj predstavi človek, ki je po rodu Afganistanec, vendar se je rodil v begunskem taborišču v Iranu, ki je vmes morda živel v Afganistanu, potem v Iraku, nato ga je pregnala nova vojna in je, ne da bi ga kdo kaj vprašal, potoval čez Turčijo, Grčijo, Balkan...? Morda ima pri sebi kakšen osebni papir, morda ne. Morda ga nikoli v življenju ni imel, morda je na begu kaj izgubil. Ob prihodu v Evropsko unijo, vajeno reguliranja »dolžine kumaric«, je takšen človek nebodigatreba. Nihče ne ve, kaj bi z njim. Paradoksno je njegov položaj celo bolj negotov, če zaprosi za azil v »urejeni« državi, kot je Nemčija, Avstrija ali Slovenija, kot če bi za azil zaprosil denimo v Južnem Darfurju.
Države, ki imajo že sicer težave z obstojem – pri tem za trenutek odmislimo, da ima tudi EU težave z obstojem – postopke vsaj delno prepustijo UNHCR. Visoki komisariat za begunce se namreč v takšnih situacijah dobro znajde. Kako je mogoče, da je v Slovenijo pred letom dni ustrezno pravno regulirano prispela štirinajstletna somalijska deklica, otrok, ki se je že rodil brez papirjev in za katerega je bil prvi in dolgo edini »uradni« dokument neki plastificirani kartonček, menda etiopska šolska izkaznica? UNHCR je bil tisti, ki je zanjo izpeljal identifikacijske in registracijske postopke, ki jih nobena država na svetu ne bi znala izpeljati.
Danes, ko imajo slovenski poslanci na mizi novi zakon o mednarodni zaščiti, se je dobro zavedati, da begunske izkušnje ni mogoče do potankosti regulirati, saj zapleteni položaj beguncev presega sposobnosti naših držav. Kolikor jo reguliramo, pa je zakon temu ustrezno poln pasti. Zato ga je treba sprejemati s tresočo roko, kot bi spreminjali ustavo, evropsko ali ženevsko konvencijo. Zakon je namreč natančnejša, državam prilagojena definicija temeljnih načel sobivanja in vzajemne varnosti civilistov po svetu. Ker so bila ta temeljna načela zasnovana po drugi svetovni vojni, ko so bili vsi naši babice in dedki potencialni begunci, in ker se njihovi vnuki lahko kmalu znajdemo v podobnem begunskem položaju, zavarovalnih garancij ne kaže rušiti. Če bi Slovenija danes sprejela zakon, ki bi radikalno in kar počez napadel pravice beguncev, tako da bi utegnil biti celo v nasprotju z ustavo, evropskim ali mednarodnim pravom, bi bila načeta garancija, da nas ne bo nekoč neki policist na neki meji brcnil nazaj tja, od koder prihajamo.
Ti koncepti so za običajnega državljana, ki ga straši prihodnost in ki nima ustavnopravnega znanja, morda preveč abstraktni. Za doktorje znanosti, med njimi celo doktorje prava, ki vodijo državo, pa zakon o mednarodni zaščiti, področne direktive in konvencije ter ustava niso nikakršna jedrska fizika. Slovenski premier zdaj trdi, da ni seznanjen (ali da ni bil seznanjen) z mednarodnopravnimi kršitvami, ki jih na področju begunskega prava pripravljajo MNZ in poslanci. A zadeve so v temelju toliko enostavne, kolikor je generalen načrtovani napad na pravice beguncev. Premier je seznanjen vsaj z moralko: če nas bo nekoč na neki meji policist – takrat že v skladu z novim begunskim pravom – brcnil nazaj tja, od koder vsi prihajamo, se bomo takoj spomnili, zakaj.
