»Takrat je bila v zraku posebna energija. Pričakovanje. In vsi, ki smo doživeli tisti čas, vemo, da so take zadeve težko ponovljive v življenju posameznika. Ljudje sanjamo o lepšem in boljšem jutri in določenim generacijam se ponudi priložnost, da v tej smeri tudi kaj konkretnega naredijo. Kaj se je izcimilo, je vidno danes. Sam sem bil leta 1990 na začetku gimnazijskega izobraževanja. To sem doživljal zelo intenzivno, vendar brez moči, da bi vplival na kakršen koli način,« je občutje generacijskega romana strnil avtor.
Vaša knjiga ni kriminalka, kot bi kdo lahko pričakoval, a tisti del na antiglobalizacijskem protestu v Genovi je res srhljiv. Ste bili tam in tudi sami doživeli, kaj se je dogajalo?Antiglobalizacijski protesti v Genovi so pomenili konec romantike za civilna družbena gibanja. Bilo je veliko aretacij, mučenih in ranjenih. Poleg tega je pod streli policista padel mlad fant protestnik. To se je zdelo po debelih krav polnih devetdesetih letih ter domnevni demokraciji in svobodi izražanja v Evropi nepojmljivo. Bil je trenutek resnice za vse: G8 in vsa infrastruktura – državna in naddržavna, se bosta v trenutku obrnila proti tistim, ki naj bi jim služila. Vsi opisani dogodki so resnični. Ali sem bil sam udeležen, pa v širšem smislu ni pomembno.
So verzi iz komadov vaše mladosti povezani z resničnimi doživetji in spomini?Verzi so iz dejanskih komadov, nekateri so že bili uporabljeni in izdani na kakšnem albumu, drugi še ne. Ali pa ne bodo nikoli. So pa povezani s spomini in zato tudi umeščeni v romanu na primerno mesto.
Glavni lik knjige Tomaž ima v knjigi kar zaničljiv odnos do obujanja bendov. Vam se je to zgodilo dvakrat, kot novemu pevcu Nietov in z obuditvijo skupine Prisluhnimo tišini.Lik iz knjige seveda nisem jaz in zato ne morem komentirati njegovega mnenja o obuditvi starih bendov. Nalašč ima glede marsikatere zadeve popolnoma nasprotno mnenje, kot ga imam sam. To sem zavestno naredil in tudi želel, da se vzpostavi distanca med glavnim likom in menoj.
Specifično omeni skupino Niet in to, kako bo kdo sploh lahko nadomestil prvega pevca. Še danes od koga lahko to slišiš. Koliko ste se tudi sami tega naposlušali? Kako težko vam je bilo ob tem stopiti v čevlje Primoža Habiča?Imel sem odlično priložnost, da sem takšno frazo napisal in jo ovekovečil za vedno. Tega je bilo v preteklosti kar precej, zdaj veliko manj. Na začetku sem imel pomisleke, vendar je bilo po določenih ključnih dogodkih jasno, da bom v vlogi frontmena Nietov vztrajal. Ti dogodki pa niso nujno najbolj poznani javnosti. Gre za precej bolj osebne stvari, povezane z določenimi ljudmi.
Koliko je tudi Habič služil kot navdih za Tomaža?Ni. Primoža nisem poznal in zato ne bi mogel realno pisati o njegovih občutkih in doživetjih. Ob njegovi smrti sem bil šestnajstletnik, povsem zelen na ljubljanski sceni. Glavni lik izvira iz drugih resničnih oseb.
Tomaž govori o generaciji X, nekateri o izgubljeni generaciji. Je generacija, ki se še oklepa uporništva in rokenrola, dokončno za odstrel? Se je treba znebiti njenega trupla? Kaj jo čaka?Tomaž govori skozi generacijo, ki je svoje otroštvo preživljala v nekem drugačnem sistemu z drugačnimi vrednotami, potem pa je ob prehodu v srednjo šolo in na fakulteto doživela preobrat. Ne le v sistemu, ampak tudi v razmišljanju. Nenadoma je bilo pomembno, da se izločiš iz množice in postaneš »nekdo«. Še malo pred tem pa si bil vzgajan, da množici služiš. Ni se treba znebiti njenega trupla, mogoče jo je le treba razumeti, zakaj se je počutila kot truplo. Ta generacija ni za odstrel, daleč od tega. V sebi nosi določena znanja, vrednote in izkušnje, ki bodo v prihodnosti še lahko prišla prav. Ne vem, kaj jo čaka. Upam, da nova renesansa.
