Za nietovci je pestra in delovna prva polovica letošnjega leta. Nekaj dela so si s snemanjem povsem novega materiala, ki bo v obliki cedeja izšel septembra, naprtili sami, nekaj so ga v njihovem imenu postorili drugi, natančneje NE! Records iz Švedske. Tamkajšnji zanesenjak Habi je namreč na košček vinila odtisnil skupinino legendarno kaseto Srečna mladina, ki je bila že ob samem izidu prava redkost.
1984
Pisalo se je leto 1984 in menda je bilo lepo biti mlad. V nedavnem intervjuju je striparka Nina Bunjevac dejala, da je bila Jugoslavija v tistem času najboljša dežela za odraščanje. Takratna odjuga je naplavila mnoge nove bende. Mednje je sodil tudi Niet, in sicer ne kot neposreden derivat punka, temveč je svoje izrazoslovje poiskal v odnosu do te glasbene zvrsti. Tudi največji dvomljivci tako niso mogli več zanikati, da tedanja mladina hodi za časom. Novi val je v našem širšem prostoru ujel čas in številne skupine so znale biti aktualne po svoji žanrski pripadnosti, pa naj je šlo za tiste, ki so ciljale na lestvico Stop Pops, ali tiste, ki so nažigale po raznih bunkerjih. To je nietovcem dalo na zunaj dovolj manevrskega prostora, ki so si ga potem z agresivnimi analizami urbane odtujenosti namerno zožili sami. Urbano mesto je bilo njihov poligon, v sivino odeta usoda posameznika trpka snov, iz katere so črpali svojo poetiko. V tem se je prepoznal dobršen del generacije, ki ji takšna ali podobna vloga ni bila tuja. Z Niet so dobili svoj eksistencialni »soundtrack« in miselni odklop, zato ne preseneča, da je septembra orwellovskega leta za založbo ŠKUC izdana kaseta Srečna mladina v skromni nakladi 200 komadov takoj pošla. To je seveda spodbudilo nov fenomen – posamezni primerki so se posojali na vse strani in začelo se je nekontrolirano presnemavanje s kasete na kaseto. Kmalu se je Srečne mladine oprijel prestižni status največkrat presnete kasete v vsej antologiji slovenske glasbe. In tako bo seveda tudi ostalo.
2014
Pisalo se je leto 2014. Na naslov skupine Niet je prišla ponudba NE! Records, ki je niso zavrnili. Impresarij založbe Habi, katerega založba predstavlja efekten poligon za razbijanje splošne amnezije, se je odločil, da kaseto iztrga iz legende in jo prenese na vinilni format. Naloga se je sprva zdela težka, saj so bili studijski trakovi neuporabni, kakovost zapisa na trakovih kaset pa vprašljiva. A s Srečno mladino se je usoda znova poigrala na že poznan način. Še najbolje ohranjena, iz arhiva Aleša Češnovarja, je znova začela krožiti, dokler je Robert Likar v studiu ni presnel in spoznal, da je zvok celo boljši od zapisanega na cedejih. Igor Dernovšek je v tem času pobrskal po svojem arhivu in v njem našel dovolj izrezkov in slikovnega materiala, povezanega izključno s kaseto, kar bo album in njemu priložen cede opremilo s štiriindvajset strani debelo knjižico. Govor je torej o neposrednem prepisu zapisa s kasete na vinilni format z vsemi potrebnimi enciklopedičnimi poudarki v duhu tistega časa. Srečna mladina ostaja takšna, kakršna je bila ob svojem izidu, se pravi zbirka vseh do tedaj posnetih pesmi in nekaj vtisov z Novega rocka 1984. No, skoraj. Na albumu se je v obliki bonusa našel prostor še za skladbe, ki sodijo v tisti čas in so jih presnemovalci že takrat dosnemovali na preostali del praznega kasetnega traku: Lep dan za smrt, Vijolice in Heroj. Da letošnje leto za skupino Niet ne bo samo v znamenju »še pomnite, mladina«, bo septembra poskrbel še povsem svež celovečerni izdelek z naslovom V bližini ljudi, kar je pred kratkim že napovedala prva mala plošča Mislila sva, da nama bo uspelo.
