Liliom (Aljaž Jovanović) in Juli (Tina Vrbnjak) se fatalno srečata v svoji nesreči; konkretneje ob izgubi službe, ki pa se ji zaradi takojšnje medsebojne privlačnosti odrečeta zavestno. Od tod naprej je predstava bolj ali manj le še prezentacija ljubezni v različnih oblikah, ne le njune, pač pa skoraj tako rekoč vseh ključnih likov; na delu so torej trenja prikrite nerealizirane ljubezni (lastnice kluba do Lilioma), »idealne« ljubezni (ki ju utelešata njuna prijatelja), materinske ljubezni (ki se v vzpostavi ob njuni hčeri). Sta par brez prebite pare, ona sicer trpežna in pokončna, a zato v sebi nič manj občutljiva, on popadljiv odpadnik prve vrste, ki ne pozna razloga, zakaj bi se odpovedal kockanju in kriminalu. Svojo ljubezen uporabita kot ščit pred krivičnim svetom, ki revne izpljune na rob, potem je pa samo še vprašanje časa, ali bo poraz sprejet častno ali skozi krvoločno maščevanje.
A prostor, kaj šele (neposredna ali pa posredna) kritika socialnega oziroma razrednega dna (v katerem koli času že) je tokrat tako rekoč v celoti zabrisana, kar morda ne bi tako bodlo v oči, če ne bi bila ob tem razrahljana tudi dinamika strukture pripovedi. Jasno je, da je režijska naracija osnovana kot plastenje in sekanje dogajalnih slik in kot taka ne želi biti realistična, vseeno pa si stvarnost, verjetnost zamisli na ravni psihologije likov. Ob tem je velik pomen položen v gib, ki igra vlogo vzporednega poročevalca notranjih stanj likov, premiki in poze igralcev so mestoma za hip nenaravni, mučni, zveriženi, izpovedujejo frustracijo, nelagodje in tesnobo (koreografija Thomasa Steyaerta). V tem principu se kaže samosvoje režijsko razumevanje gledališke govorice, njenih podtonov in simbolike in kot tako se v »potujitvenosti« tudi sklada s scenografijo (Mirna Ker), ki v dogajanje vstopa v slogu mehaničnega spuščanja platen, ki nakazujejo, parodirajo ali konkretizirajo lokacije, ob tem pa učinkujejo kot namerno brezosebne, odtujene, plakatne rezine iz odlomkov življenja.
Vsekakor ima Liliom kar nekaj vabljivih in skrajno sugestivnih prizorov, zlasti tistega, ki po samomoru prikaže Lilioma v onstranstvu, vsega ranljivega, a še vedno krutega, tam za hip zametek transcendentnega zasije s polno silo. Prav tako je čutiti potenciale v režijski misli kot taki, ki pa se zdi, kakor da se nikakor ni mogla v želeni meri prebiti čez zid, ki si ga je zamislil dramatik.
