Sestava občinstva ob ljubljanskem gostovanju južnoafriške skupine je namigovala predvsem na »neoperno« odmevnost uprizoritve, ki pa ne ponudi odgovora na omenjeno vprašanje. Njena referenčnost (bolje, interferenčnost) je drugačna, večplastno naložena med Shakespearom, Verdijem, kritiko sveta, v katerem živimo, in posebno človeško kondicijo pevske zasedbe z glasovi novodobnega afriškega vokalnega vala; ta ostaja kljub fascinantnosti lokaliziran, odstavljen od operne industrije. Stiska postkolonialne Afrike, upodobljena z žrtvami spopadov v načrtno sprtem Kongu, je naša skupna realnost, kolikor je vzrok zanjo globalizirani grabežljivi neokapitalizem.
Vse to je baileyjevski siže, z macbethovskimi izhodišči pa ga povezuje motiv oblastiželjnosti, ki jo predstava neusmiljeno ostro istoveti z bliščem denarja oziroma s pohlepom – še eno človeško slo, ki jo je umetnost že ničkolikokrat ožigosala kot pogubno. Vendar se režiser zaveda, da se v »usodi« tako imenovanega tretjega sveta ne skriva nič tragičnega (uprizorljivega prek psihološke kompleksnosti), saj jo, prav nasprotno, banalno diktira svetovna ureditev z velekorporacijami na čelu. Macbeth ni več tragični (anti)junak, temveč zlasti orodje sprijenega sistema.
Bailey je takšen obrat izrazilno zaupal opernemu petju, vendar se je znebil reprezentativnega gestusa uglasbitve: strinjati se je mogoče z mislijo iz gledališkega lista, da je »vložil opero v svojo zgodbo« (in ne obrnjeno). V razpoloženjskih prehodih in okrajševalnih skokih spretna glasbena priredba Fabrizia Cassola skoraj docela zvesto sledi originalnemu poteku (največja intervencija je ponavljanje zborovske begunske tožbe), obenem pa obdaja Verdijevo stvaritev s koketno-nervozno polimorfno mešanico, diminucijskim drobljenjem, močnimi basovskimi in tolkalskimi poudarki (med drugim v afro pop ritmih), skratka z instantnimi zvočnimi pričeskami in pomenljivimi prevotlitvami, ki jih je malone virtuozno uresničila komorna zasedba No Borders Orchestra. Celotna izvedba (mestoma drzno nagla) je bila pod vodstvom Premila Petrovića bleščeče usklajena.
Južnoafriški Macbeth nas nagovarja kot gledališki palimpsest, ki prevaja Shakespeara in Verdija v trivialno označeno in tabloidno statično (mestoma preveč predvidljivo) igro današnjega prekletstva, med drugim s fotodokumentarističnim postopkom in celo z dobesedno nadnapisnostjo (delna vulgarizacija predvajanega angleško-slovenskega prevoda) – ta je segla že v območje odvečnega ilustriranja. Po drugi strani predstava v nekaj najmočnejših trenutkih (prvi Verdijev finale, padec Macbetha in njegove Gospe) učinkuje skoraj iz »klasične« sočutnosti, tem bolj zaradi pevskih pridušenosti protagonistične trojice. Glasovi Owna Metsilenga (Macbeth), Nobulumko Mngxekeza (Lady Macbeth) in Otta Maidija (Banquo) so – tako kot afriške rudnine – naravni zakladi, ki delno spominjajo na nebrušene diamante.
