Iz zaselkov in hiš na pobočjih nad čevljarskim krajem, od blizu in daleč je krepko prek 1000 ljudi prišlo z enim samim sporočilom: Alpina je njihova, ne dajo je kar tako in še manj jo bodo pustili ugonobiti. Čevljarsko podjetje je srce Poljanske doline, 355 zaposlenih v žirovski tovarni pomeni stik z vso dolino, njenim utripom in preživetjem. Prišli so spontano, sami od sebe, dostojanstveno, zgaranih rok in solznih oči. Jezni glasovi so sporočali, da ne pustijo umreti Alpini, ker je njihovo srce in tudi kruh, preteklost in prihodnost. Po tri četrt stoletja so v Poljanski dolini spet dvignili vstajo za svoj prav.
Medtem ko država in njena izpostava v obliki vodstva podjetja in dragih svetovalcev snujeta »sanacijske programe«, so bili ljudje danes mnogo bolj enostavni. »Sem smo prišli sami od sebe, da naši starši ne bodo brez služb!« je dejal sedmošolec Matija Frelih. V množici protestnikov proti negotovi usodi Alpine, odpuščanju in selitvi proizvodnje je bilo tudi veliko mladih. Štefka Glade je v Alpini pustila 36 let, Marija Filipič 21, v ambulanti je do upokojitve delala Minka Božič: »To je za nas kot potres. Alpina je enako Žiri, Žiri so Alpina!« je rekla, gospe so v rokah držale slovensko zastavo.
V imenu tistih, ki so po službi ostali pred tovarno na shodu, sta Helena Rupnik in Nijaz Šehić glasno in jasno v en glas sporočila: »Alpine ne damo!« Pridružili so se sindikalisti, tudi nekdanji direktor in zdaj predstavnik delavcev v nadzornem svetu, Žirovec, Bojan Starman. Želi pomagati Alpini, ker jo je vodil v času hude krize, ko so izgubili skupni trg bivše države. Verjame, da mora razvoj ostati v Žireh, da lahko na zahtevnem trgu preživijo z znanjem čevljarjev.
»Morda je za koga preprosto kar vse nekam preseliti, a z Alpino smo povezani vsi. Na delo se vozim iz Rovt v logaški občini, delam v razvojnem oddelku, hudo mi bo, če bo vsega konec!« je rekla Ljubica Pivk.
Vsi so prišli s transparenti in zahtevo, da Alpina ostane v Žireh in država ljudem omogoči tisto osnovno in najpomembnejše: delo. Kajti po vseh mogočih dogajanjih zadnjih let so delavci jasno povedali, da so za slabo stanje najmanj krivi, ker so pošteno delali za majhen denar. Kot je dejal starosta žirovskih čevljarjev, mora tovarna ostati, da bodo ljudje obstali. Ob povprečni starosti 46 let je oditi iz doline v širni svet s trebuhom za kruhom precej brezupno dejanje. Zato med množico niso bili le zaposleni, njihove družine. Sonja Albreht, Marija Klug in mnogi drugi so prišli iz pripadnosti podjetju, Žirem in Poljanski dolini – predvsem pa ljudem, ki so za Alpino in z Alpino živeli desetletja. Gnev se je mešal z energijo, ki so jo ljudje pred svojo tovarno oblikovali v sporočilo doli v Ljubljano in še kam, da bodo – če bo treba – odšli tudi v glavno mesto sporočit, da z bojem za njihov kruh, delovna mesta in preživetje mislijo resno.
Nekoč so s poljansko vstajo sporočali, da si želijo svobode in kruha in so se borili proti tujcu, po tri četrt stoletja se svobodni borijo za preživetje, kos kruha in nasproti jim stojijo njihova država in tisti, za katere je Alpina kup številk in podatkov. Žirovci Alpine ne dajo, ker so jo oni ustvarili.
