Dobro belo vino je lažje narediti kot rdeče

Ledino je oral Aleš Kristančič

Gašper Čarman, najboljši slovenski sommelier in lastnik vinoteke eVino, meni, da moramo dajati prednost belemu vinu, ker je na globalnem trgu bistveno bolj konkurenčno. »Ko pridemo z našimi rdečimi vini na recimo angleški trg, kjer se soočimo s konkurenco iz Čila, Argentine, Južne Afrike in ne nazadnje Bordeauxa, ugotovimo, da je produkcija rdečih vin pri nas bistveno dražja. Vinograde imamo namreč večinoma na hribovitih območjih, imamo manj sončnih dni, več dežja in nižjo povprečno letno temperaturo. To pa pomeni veliko več dela. In ker 85 odstotkov globalnega vinskega trga sestavljajo vina do pet ali šest evrov – izvozne cene so torej gibljejo med dvema in tremi evri –, v tem segmentu težko pariramo,« je prepričan Čarman.

A to ne pomeni, da v Sloveniji ne moremo ali ne znamo pridelati izjemnega rdečega vina. Prvi, ki je to dokazal širnemu svetu, je bil Aleš Kristančič iz Movie v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja s svojo zvrstjo veliko rdeče, v katero je poleg klasičnih bordojskih sort – merlota in cabernet sauvignona – zmešal še modri pinot. »To je bil za naše razmere velik presežek v vseh pogledih in veliko rdeče je še danes izjemno rdeče vino, ki lahko brez težav konkurira na globalnem trgu rdečih vin. Najdemo ga po vinotekah in odličnih restavracijah od New Yorka do Kitajske,« je poudaril Čarman, ki je prepričan, da smo v nasprotju z nizkocenovnim v srednjem in visokem razredu rdečih vin, ki jim kritiki dajejo ocene 90+, lahko konkurenčni. »To poleg velikega rdečega dokazujejo še kolos in duet lex (Edi Simčič), merlot opoka in modri pinot (Marjan Simčič), pinot noir in reddo (Burja), up (Ščurek), red (Sutor) in še katero vino.«

Štajerci brez velikih rdečih zvrsti

Ustanovitelj vinske šole Belvin in vinski ocenjevalec Robert Gorjak bi poleg nekaterih s Čarmanovega seznama dodal še rdečo carolino Jakončiča, ki je po njegovem mnenju najbolj konsistentna rdeča zvrst pri nas. Ker jo v večji meri sestavlja cabernet sauvignon, je po mnenju Gorjaka tudi izjema, ki potrjuje pravilo, da pri nas cabernet le redko doseže polno zrelost in da so po navadi boljše zvrsti, v katerih prevladuje merlot. »Ne smemo pozabiti Dušana Kristančiča iz Medane in njegovo zvrst pavo rdeče, ki je na največjem svetovnem ocenjevanju vin Decanter v Londonu dobila prvo slovensko zlato medaljo med rdečimi vini. Tukaj so še refoški iz obalne kleti Santomas, ki jim je lani zelo visoke ocene podelil najvplivnejši svetovni vinski kritik Robert Parkerml.,« opozarja Gorjak, ki pa kot veliko rdeče vino za zdaj ne more opredeliti nobenega štajerskega »blenda«. »Na Štajerskem rdečih zvrsti praktično ni, kar je logično, saj je bilo še pred 20 leti 97 odstotkov vinogradov zasajenih z belimi sortami. Zraste pa lahko odličen modri pinot, iz katerega bi se lahko delala velika vina. Le obrtno znanje bo treba še malce izpiliti.«

Najdražji je kolos Edija Simčiča

Med tistimi Brici, ki so obrtno znanje izpilili do potankosti, je prav gotovo Aleks Simčič, ki vina prodaja pod blagovno znamko z imenom svojega očeta – Edija Simčiča. Njegova rdeča zvrst kolos je trenutno najdražje slovensko rdeče vino. Iz kleti gre za nič manj kot 58 evrov, čemur je treba prišteti še DDV, v ameriških restavracijah pa se prodaja po ceni od 350 dolarjev. Kolos nastane samo v najboljših letnikih in iz najboljših sodov (barikov) zvrsti duet lex, ki jih vinar izbere s pokušanjem. »Če po štirih letih razvoja najdem sode, ki imajo v sebi nekaj več, nastane kolos, sicer ostane duet lex,« je povedal Simčič, ki dela tipično bordojsko zvrst z desnega brega reke Garone oziroma Gironde. V njej je namreč okoli 80 odstotkov merlota, preostalo odpade na cabernet sauvignon in cabernet franc.

Vinar iz Vipolž pravi, da smo v Sloveniji resda omejeni s kombinacijo podnebja in tal, toda že z vidika globalnega trga se mu zdi sporno, da se razglašamo le za deželo belih vin. »Velik del svetovnega trga je rdeč. Na določenih območjih, še posebno v Aziji, te brez rdečega vina sploh ni. Po drugi strani so blizu nas vinorodni okoliši, kjer so podobni pogoji kot pri nas, pa delajo dobra rdeča vina, na primer Avstrijci.«

Po njegovih besedah se marsikateri vinar pri nas odloča za pridelavo belih vin izključno zato, ker je to lažja pot. »Dobro belo vino je lažje narediti kot rdeče, pri katerem so pomembnejše vinogradniške lege. Če niso prave, jeseni grozdja ne moremo vleči do polne zrelosti. Če ima vinar v grozdju nezrele tanine, kar se posebno rado zgodi cabernet sauvignonu, pa ima že startni položaj tako slab, da gre potem vse narobe,« je razložil Simčič. Za pridelavo vrhunskih rdečih vin se po njegovih izkušnjah porabi tudi dvakrat več časa v vinogradu. Tudi v kleti celoten proces traja dlje kot pri belih vinih, večja pa je tudi investicija, predvsem v les. »Je pa res, da lahko za rdeča vina, če so na določeni ravni, iztržiš bistveno več denarja. In rdečih nimam nikoli dovolj. Za belo, četudi je na nivoju, se moram veliko bolj boriti, da ga prodam,« še s praktičnim razlogom postreže sogovornik, ki ima skoraj polovico vinogradov zasajenih z rdečimi sortami.

Ujeti v časovno zanko

Nekoliko drugače razmišlja Primož Lavrenčič, ki vina prideluje v zgornji Vipavski dolini pod blagovno znamko Burja. Strinja se sicer, da smo začeli pridelovati zanimiva rdeča vina, a hkrati poudarja, da smo venomer ujeti v časovno zanko. »Danes na primer lahko naredimo tako rdeče vino, kot so ga v Kaliforniji pred 20 leti. A zaradi podnebnih sprememb in drugih dejavnikov lahko delajo danes v Kaliforniji še bolj krepka in marmeladna rdeča vina. In vsiljujejo trende, ki jih nikoli ne bomo mogli ujeti. Vedno bomo dva koraka za njimi,« je prepričan Lavrenčič.

Namesto bordojca se je zato odločil, da bo šel po sledeh severne Rone, kjer je doma syrah in kamor karakterno sodi njegova lani spočeta zvrst reddo. Vanjo je zmešal modro frankinjo, pokalco (schiopettino) in refošk ter jo predstavil kot staro vipavsko zvrst. »V Vipavski dolini smo po drugi svetovni vojni povsem zanemarili tradicijo rdečih sort, ki jih omenjata Vertovec v Vinoreji za Slovence in Valvasor v Slavi vojvodine Kranjske. Za frankinjo na primer obstaja zapis, ki pravi, da je dajala celo 'buteljsko vino',« razodene novi predsednik Konzorcija Zelen, ki je kljub vsemu prepričan, da bo na globalnem trgu še naprej bolj konkurenčen z belimi vini.