V sončnem, a malce vetrovnem vremenu je kljub 82 letom na visoki lestvi pred hišo v Vipolžah obrezoval kivi. Tudi drugo sadje in trte ob hiši, ki jo je začel z ženo zidati leta 1970, so izključno v njegovi domeni. »Tukaj je bil prej vinograd. Rasla je neka stara sorta, ki je nikjer več ni mogoče dobiti. Tako žal mi je, da je nisem obdržal. Z očetom sva jo pridelovala, imela je večje grozde in drobne jagode, zares mi je bilo všeč to vino,« nas namesto pozdrava z višine ogovori siva eminenca kmetije Edi Simčič, čigar ime je njegov sin Aleks Simčič ponesel v svet – predvsem v kotičke, kjer se dobro je in pije in kjer si ljudje ob tem pretirano ne belijo glave s ceno.
Medtem ko čakamo Aleksa, pasemo pogled na mično urejenem posestvu, kjer so Simčičevi čez cesto pred leti odkupili in porušili staro hišo, na njenih temeljih pa zgradili vilo Alma Vista. V njej lahko bivajo gostje, ki imajo poleg neposredne podzemne povezave z vinsko kletjo na voljo tudi sodobne hedonistične pripomočke, kot so terasa z bazenom, savna in masažna kad. »Ja, ja,« se na naše glasno občudovanje odzove starosta, »a včasih ni bilo lahko. Poleg redne službe v vipolški zadrugi sem vozil doma pridelano sadje v Pulj, Ljubljano ali na Jesenice, da se je zaslužilo kak sold viška. Vajeni smo bili delati; ne kot današnja mladina po osem, ampak po 14 in več ur na dan. Če vse skupaj seštejem, imam skoraj sto let delovne dobe,« se zasmeji z vrha lestve.
Grozdje nona pokrivala z listjem
Vinska zgodba Aleksa Simčiča ni klasična briška zgodba, saj njegovi predniki niso že od nekdaj pridelovali in prodajali vina. »Vinograde smo sicer imeli, predvsem po mamini strani, kjer je bila za predvojne čase kar velika kmetija. V Kozani, kjer imamo še danes večino vinogradov, je bila tudi vinska klet in kletarska oprema. A po drugi vojni sta šla mamina brata v tujino in stvar je postopoma zamrla. Odtlej smo sadje in grozdje nosili v zadrugo,« se Aleks ozre v družinsko preteklost.
Zametki aktualne zgodbe se začno leta 1986, ko si je oče Edi pri komaj 53 letih pridelal pokojnino, Aleks pa je študiral na strojni fakulteti v Ljubljani, kjer je kasneje študij tudi zaključil. Takrat sta stare vinograde obnovila in sočasno sadila nove, dve leti kasneje pa sta pridelala prve litre za prodajo. Še dve leti sta pretekli, da sta napolnila prvih 3000 steklenic. »To vino je bilo sicer pridelano v cisternah iz nerjavnega jekla, toda ker je bil donos pridelka na trtah za tiste čase relativno majhen, je bilo kar strukturno bogato vino.«
Aleks se spomni, da so metali grozdje s trt še v časih, ko je to veljalo za greh med domačimi vinogradniki. »Tata je že zelo zgodaj ugotovil, da veliki grozdi ne dozorijo, in začel delati po principu 'malo, ma dobro'. Na trtah smo puščali po dva kilograma grozdja, medtem ko so ga imeli drugi tudi do deset kilogramov. Porezano grozdje je nona pokrivala z listjem, da ga sosedje ne bi videli,« se nasmehne. A kljub temu jim s takšnim načinom pridelave ni uspelo narediti preboja. »Ker nismo imeli kupcev, ki bi jim že prej 20 ali 30 let prodajali odprto vino, smo bili primorani nekaj spremeniti. Na voljo sta bili dve možnosti: ali bomo toliko cenejši od vseh drugih ali pa bomo ustvarili nekaj tako dobrega, da kupci ne bodo mogli reči ne.«
Vsaka sorta zahteva drug les
Na srečo so se Simčičevi odločili za drugo možnost in začeli kupovati sode ter se do leta 1999 povsem znebili posod iz inoksa. Danes ima Aleks v kleti, ki jo je zgradil leta 2002 – dograjeval pa jo je vse do pred petimi leti – okrog 400 barikov izključno iz francoskega hrasta. Razlogov, zakaj ima le 225-litrske sode, je več: »Bariki omogočajo bistveno več fleksibilnosti. Glede na to, da so v Brdih majhni vinogradi in da vinificiramo vsako lego posebej, se lahko z vinom v barikih dosti bolj igraš in profiliraš vino z mešanjem. Če pa imaš dva- ali tritisočlitrske sode, tega ne moreš početi.«
A igranje z bariki je tudi bistveno dražje kot z velikimi sodi. Aleks na leto samo za nakup novih sodčkov porabi med 40.000 in 50.000 evrov. »Pri barikih je potrebna rotacija. Pri belih vinih uporabim barik do petkrat, pri rdečih pa le enkrat za najvišji nivo vina, potem pa še enkrat za vstopno linijo. Rdeče vino na neki način sod bolj iztroši,« pojasni Aleks.
Toda s tem se zgodba z lesom pri Aleksu šele dobro začne. Za različne sorte namreč uporablja različno žgane sode. Pri izboru lesa za posamezne sorte pazi tudi na gostoto lesa ter na sorto hrasta in na to, kje je drevo raslo. »V gostejšem lesu se vino počasneje razvija, zato je takšen les primeren za aromatične sorte, pri katerih želimo, da se vino ne odpre prehitro. Malvazija, na primer, pa potrebuje več dihanja, sicer se zapre, postane zatohla, zato potrebuje širšo granulacijo lesa,« kompleksnost izbire lesa – tudi v poduk tistim, ki se čudijo, zakaj neka malvazija stane tri evre, druga pa lahko tudi desetkrat več – na hitrico razloži Aleks, ki podrobnosti sobivanja vina in lesa še naprej proučuje in izboljšuje, saj – kot poudari – mora imeti vinar od lesa korist in ne, da z njim obremenjuje pivca.
Vino iz enega vinograda
Ko se je Aleks Simčič skupaj z očetom Edijem odločil, da enostavnih vin ne bo več prideloval, je to zastavil brezkompromisno. Iz 60.000 trt pridela 40.000 buteljk vina, čeprav bi marsikateri vinar s takšno količino zasajenih trsov napolnil tudi sto tisoč steklenic. In to se mu je obrestovalo, saj se je – čeprav ni imel predzgodbe – hitro priključil Alešu Kristančiču – Movii in Marjanu Simčiču (mimogrede, z njim ni v sorodu), s katerima danes tvori veliki briški trio. Lani je na tuje prodal krepko čez 80 odstotkov vsega vina, predvsem v ZDA, nedavno pa je stopil še na kitajski trg, od katerega si veliko obeta.
Tujino je najprej osvojil z belimi vini, med katerimi prideluje številne sorte ter dve zvrsti – vhodni triton in nadaljevalni triton lex, v katerem je po tretjina rebule, chardonnaya in sauvignona. Pri belih vinih gre za tako rekoč letni ciklus – po 10 mesecih zorenja v bariku vina pred naslednjo trgatvijo ustekleniči, preden jih ponudi trgu, pa počivajo še leto ali dve v steklenici.
Posebno mesto med belimi vini pa ima kozana, chardonnay, ki ga pridelajo v enem samem vinogradu. »Z vinifikacijo posameznih parcel smo spoznali, da je ta vinograd nekaj posebnega. Pokazali smo, kaj pomeni 'terroir' posamezne lege. In to smo namenoma izpostavili z mednarodno sorto, ki je lažje razumljiva za potrošnika. Tujec pri lokalnih sortah namreč težje razume, kdaj gre res za vpliv lege vinograda in kdaj le za značilnost sorte. Če pa tujec, ki ve, kaj je dober chardonnay, poskusi našega, se bo raje odločil tudi za rebulo ali tokaj,« logično razmišlja Aleks.
Najdražje slovensko rdeče vino
Čeprav veljajo Brda za območje, kjer se pridelujejo predvsem dobra bela vina, se Aleks ne strinja z razmišljanjem večine. Pravi, da je le težje narediti dobro rdeče vino. Zakaj? »Ker smo omejeni s kombinacijo klime in tal. Ta namreč v vino prenese zelo visoke kisline in grobe tanine, ki radi silijo k zelenim. Imamo tudi problematične jeseni z dežjem, zato grozdja ne moremo vleči do polne zrelosti. Po drugi strani pa – če spelješ vse, kot je treba, lahko pridelaš zelo dolgoživa vina, ki držijo 20 in več let,« razloži vinar iz Vipolž.
A prav zavoljo naravnih omejitev so ga rdeča vina od nekdaj intrigirala. »Bela vina so – z izjemo burgundcev – cenovno omejena. Nad določeno ceno enostavno ne gre, taka je percepcija trga, ki jo je postavil že Bordeaux. Zato sem si zadal za cilj, da naredim rdeče vino, ki ga bom lahko postavil na katero koli mizo na svetu.«
Čeprav je njegova bordojska zvrst duet lex (v njej je okrog 80 odstotkov merlota, preostalo odpade na cabernet sauvignon in cabernet franc) že v devetdesetih letih veljala za eno najboljših slovenskih rdečih vin, je v tujini opazil, da po pokušini štirih belih vin, ko so si ljudje oblizovali usta od navdušenja, z rdečim vinom ni dosegel pričakovane nadgradnje. »In to upravičeno,« prizna za nazaj. Zato se je vsega lotil od začetka. Sode iz slavonskega hrasta je zmetal stran, skrajšal je maceracijo (stik mošta z jagodnimi kožicami) in dodatno znižal pridelek na trtah. In sanje, da bo vino prodajal po 50 nemških mark, so čez nekaj let, v začetku naslednjega tisočletja, postale resničnost. »Ko sem kupcem rekel, da stane vino 5000 takratnih tolarjev, so bili nekateri šokirani, saj so bila v tem času najdražja domača rdeča vina po maksimalno 3000 tolarjev. A večina je vino vseeno kupila,« si polaska.
Ostal je zvest sebi in kupcem
Leta 2003 pa se je v Aleksovi kleti rodilo še nekaj večjega. Njegova zvrst kolos je danes najdražje slovensko rdeče vino. Iz kleti gre za nič manj kot 58 evrov, čemur je treba prišteti še DDV. Za primerjavo: v ZDA se to vino v restavracijah prodaja od 350 dolarjev navzgor. »Kolos nastane iz najboljših sodov zvrsti duet lex, ki jih izberemo s pokušanjem. Če po štirih letih razvoja najdemo pet, sedem ali devet barikov, ki imajo v sebi nekaj več, nastane kolos, sicer ostane duet lex. To pa se zgodi samo ob najboljših letnikih, ko se vse poklopi.«
Zgodba o uspehu Aleksa Simčiča je poučna tudi z vidika, da ne gre pridelovati vina za vse okuse in žepe, kar počne večina slovenskih vinarjev. »Vinarji to počnejo in jih razumem, da imajo svežo linijo, barikirano linijo pa macerirano ter še to in ono. S tem si pokrijejo več segmentov kupcev. Nekateri tudi nimajo denarja, da bi lahko držali vino toliko časa v kleti. A ne glede na vse menim, da je to lažja pot z manj tveganja. Tudi za nas ni bilo preprosto, ko smo z inoksa prešli na les in odslavljali stare stranke. A morali smo se odločiti. Če delaš za vse, ne boš v ničemer najboljši,« Aleks poudari svoj moto.
Brezkompromisen je bil tudi ob nastopu recesije. »Ko je leta 2008 Amerika zabredla v krizo, se je vse zaustavilo. Veliko vinarjev je zato naredilo dva koraka nazaj in začelo polniti tudi enostavnejša vina. Sam sem se zavestno odločil, da tega ne bom storil. Dve leti smo res kopali, kot ob koncu devetdesetih let, iskali nove trge in distributerje. A stvari so se nam postavile na svoje mesto brez mešetarjenja z raznimi stili. Ostali smo zvesti sebi in kupcem. Zdaj, ko je ekonomija v Ameriki spet v polnem zagonu, se nam to vrača,« sklene Aleks.