Opazujem, kako se mladi (seveda ne vsi, torej se opravičujem tistim, ki jim delam to strašno krivico) igrajo bogove. Na podlagi res »zelo poglobljene študije« trenutka malomarno ocenjujemo delo drugih ljudi. In za take ni boljše kritike kot zamah z roko: »To je zanič.« In hiter odmik od teme. Če bi se v njej predolgo zadrževali, bi kaj kmalu ugotovili, na čem je zidana – še bolje: na čem ni zidana.
Ta apatičnost in brezbrižno obsojanje sta vedno bolj prisotna ravno pri nas, bodočih aktivnih volilcih. Z roko zamahnemo nad Slovenijo in rečemo, da bomo takoj, ko bomo lahko, »pobegnili« v tujino. Z roko zamahnemo nad šolo in rečemo, da se tako ali tako učimo same nepomembne stvari, ki nam v življenju nikoli več ne bodo koristile. Zamahnemo tudi nad literaturo, čeprav nam je ta pogosto le del šolskega sistema, ki seveda, kot sem omenil že prej, nikomur ne koristi. To je tema, s katero sem želel že začeti, pa je vseeno potrebovala nekakšen širši uvod.
Veliko mladih je leposlovno knjigo v svojem življenju odprlo le nekajkrat (čeprav obstajajo tudi taki, ki knjig kar ne morejo spustiti iz rok!). Niti toliko volje ne morejo zbrati, da bi literarnemu delu odgrnili platnico. Že prvih nekaj prebranih strani je ob dobrem delu po navadi dovolj, da te zasidrajo v svet med besedami, v katerem te pozneje drži radovednost. A na žalost ne zmoremo niti tega – veliko lažje se je predati malodušnosti.
Težava nastopi, ko je treba kjer koli v svetu svoje mnenje utemeljiti in zagovarjati. Izpiljenost jezika, ki je tu nujno potrebna, pa se težko pridobi drugače kot z branjem. Mladi (in starejši!) se ne zavedamo dovolj kvalitete te dejavnosti. Z branjem odkrivamo drug čas in prostor, pridobimo zmožnost empatije in sočustvovanja z drugimi. Branje odkriva nove dimenzije in vprašanja, ki so ves čas prisotna v svetu okoli nas, a jih v današnjem hitrem ritmu sveta spregledamo. Branje izpopolni našo globino doživljanja, naš jezik, kritičnost in izoblikovanje lastnega mnenja.
A to izgublja veljavo. Veliko bolj prikladno se je potopiti v nemnenjsko praznino ali pa mnenje prilagajati trenutku, ko ga je treba izraziti. Zato ni čudno, da tudi nad trdim delom svojih sovrstnikov pogosto zamahnemo z roko, češ da ni vredno počenega groša. Pa je. Pa bi moralo biti.
Je platnica knjige res pretežka, da bi jo odprli?
