Največja novost, sprememba, presenečenje v soboto v Ljudskem vrtu ni bil nov glasbeni program ob prihodu nogometašev Maribora na zelenico. Predelava navijaške pesmi Vijol'čna je ljubezen večna je namreč dočakala dve glasno predstavljeni priredbi: za prvi polčas rokersko (The Sticky Licks) in za nadaljevanje narodno-zabavno (Ansambel Poskok). A če je glasba ponudila dve učinkoviti verziji Maribora, Krunoslav Jurčić v uvodu proti Celju svoje druge verzije ni našel. Maribor je v generalki za derbi z Olimpijo v štajerskem derbiju klonil mučno, nenavdahnjeno in anemično.
Pa naj je Hrvat še tako tekel, skakal, kričal ob zelenici. Eden lucidnejših navijaških komentarjev po tekmi je bil, da veliko pove, če je največ med vsemi v domači vrsti pretekel Jurčić. A še boljše vprašanje je, ravno ko je Damir Skomina ponudil še tri minute, da bi Mariboru morebiti nekako uspelo žogo spraviti do gola (ob 66-odstotni posesti so zmogli le dva strela v celjski gol, tekmeci sedem), prišlo s sedežev zahodne tribune: »Jurčić, kaj si te ti delo v Turčiji?!« Sodeč po videnem v soboto dobro vprašanje. Vse zimske priprave je na desetih tekmah, ob šestih okrepitvah, pri čemer so se štirje poškodovali, iskal igralca z navdihom, ki bi lahko s solo potezo odločil tekmo. A ko so vijoličasti v Beleku naleteli na konkretne tekmece, takih igralcev ni bilo, zato so bili Esbjerg, Astana in zlasti Dnipro vidno hitrejši, učinkovitejši in boljši.
Žvižgi s tribun Ljudskega vrta
Potem ko je bil vstop v drugi polčas še slabši kot v prvega in je Ljudski vrt pričel žvižgati, je Jurčić upal, da bo igralec s potezo Marko Janković, 20-letni črnogorski mladi reprezentant, posojen iz Olympiakosa, ki je jeseni na prvenstvu dobil le 28 minut. Ker igralec z navdihom ni bil Janković, je trener upal, da bo to Sintayehu Sallalich. Tudi Izraelec kljub svoji ljubezni do žoge to ni bil, še najmanj pa Damjan Bohar, ki je za drobtinice zamenjal izmučenega in počasnega Marcosa Tavaresa. Čeravno je Bohar z glavo zabil Maccabiju in Celticu na poti v lansko ligo prvakov, je Krunoslav Jurčić vsaj upal na kaj drugega: »Želel sem, da bi pospravil kakšen odbitek.«
To je bila še zadnja taktika, zadnja misel, zadnja bilka upanja. Maribor, ki je pod Jurčićem prej na 14 tekmah zabil 44 golov, v tej postavitvi preprosto ni našel načina, da bi dal preprosto – gol. In to ekipa, ki je zabila največ golov v prvem delu prvenstva.
Deset sestankov z igralci
Mariborčane je, kot je razložil Jurčić, pokopala obremenjenost. Ampak obremenjenost s čim natančno: saj je bila šele prva tekma nadaljevanja, ekipa je bila v petek zvečer v karanteni, resda le na drugi strani Drave. »Pred tekmo sem imel deset sestankov z igralci. V slačilnici se je čutila tista tišina, ki ni nikoli dobra. Že na treningu pred tekmo sem videl, da so igralci obremenjeni,« je dejal Jurčić. S čim? Očitno ne le s Celjem, mislili so tudi na Olimpijo. Šteli so točke, a v soboto niso prišteli nobene: »Na vsak način sem želel, da ne bi razmišljali o tem, kaj bo v soboto, kaj čez sedem krogov. Ampak igralci živijo svoje življenje, govorijo z ljudmi in čutijo željo, ki jo morda doživljajo kot pritisk.« Zdaj je njegova rešitev za tekmo z Olimpijo, da si bo pred sobotnim derbijem prizadeval za čim boljšo psihološko pripravo.
Čeprav ima Jurčić na voljo največ nogometašev med vso konkurenco, je prav pomanjkanje notranje konkurence na nekaterih mestih očitno glavni problem. »Moj brat, ki ima zelo rad nogomet, bi po taki tekmi šel v slačilnico in nagnal vse igralce. Jaz z njimi delam in resnično verjamem vanje,« je večkrat poudaril in po nizu vprašanj, ali bi kaj spremenil v svoji taktiki, če bi se še enkrat lotil tekme, rahlo nelagodno poudaril, da je po porazu vedno več vprašanj kot po zmagi in da so povrhu ta vedno enaka. Čeprav je bil po tekmi treh golov v Zavrču to šele drugi Jurčićev poraz. Vsekakor pa poraz, ki iz sobotnega derbija z Olimpijo ustvarja natančno tisto breme, o katerem so razmišljali nogometaši pred tekmo s Celjem, med njo in po njej.
