Nemčija je znova zaostrila azilno zakonodajo. Tokrat so posegli v svobodo gibanja in pravice združevanja z družino. Nekatere skupine prosilcev za azil bodo po novem nameščali v posebne centre, kjer bo zanje do končanja pospešenega azilnega postopka veljal poseben režim gibanja. Gibali se bodo lahko samo na območju, ki sodi pod pristojnost upravljalca posameznega centra.
Hkrati bodo tisti, ki ne bodo dobili azilne zaščite, a jih vseeno ne bo mogoče zaradi različnih razlogov vrniti v domovino, imeli le malo možnosti, da bi se jim pridružili najožji družinski člani. To pravico naj bi po novem imeli le še tisti, katerih družinski člani so v begunskih taboriščih v Turčiji, Jordaniji ali Libanonu.
Nemčija bo begunce odvračala z oglasi
Nemčija je sicer sredi minulega tedna v Kabul z letalom odpeljala prvih 125 beguncev, ki jim niso odobrili azila. V državo so se menda vrnili prostovoljno; v prihodnjih mesecih naj bi sledilo še več takšnih vrnitev. S tem želi Nemčija, ki je tudi z vojsko vpeta v stabilizacijo razmer v Afganistanu, sporočiti, da je reševanje kriznih razmer v tej državi uspešno in da Afganistanci nimajo razlogov za bežanje iz države. Notranji minister Thomas de Maiziere, ki se je v začetku meseca mudil v Afganistanu, sicer priznava, da država ni v celoti varna, da pa obstaja dovolj varnih območij, kamor je mogoče begunce vračati.
Lani je v Nemčiji za azil zaprosilo okoli 150.000 Afganistancev, s čimer so za Sirci med prosilci za azil druga največja nacionalna skupina. Nemčija se je očitno odločila zaostriti pogoje za odobravanje azila Afganistancem in jih odvračati od bežanja iz države.
O tem pričajo tako številne izjave ministra de Maiziereja, da je Afganistan varnejši, kot se zdi, blokiranje Afganistancev na makedonsko-grški meji in tudi serija videospotov, ki jih je Nemčija začela predvajati na afganistanskih televizijah. V njih Afganistanci svoje sodržavljane prepričujejo, da je prav, da kljub težkim razmeram ostanejo v državi in jo pomagajo postaviti na noge.
Velja spomniti, da je nemška vlada še pred nekaj meseci opozarjala na izjemno slabe varnostne razmere v državi. O tem, kako »varna« je država, pa dovolj pove dejstvo, da mediji tedensko poročajo o napadih samomorilskih napadalcev v Kabulu in na desetine mrtvih. Eden od samomorilskih napadalcev se je v Kabulu razstrelil prav med obiskom de Maiziereja in pri tem ubil več civilistov.
AI opozarja na sporno sodelovanje Nemčije s Turčijo
Da se nemška begunska politika obrača v drugo smer, opozarjajo tudi v Amnesty International. V nemškem AI so ob predstavitvi novega poročila o stanju človekovih pravic po svetu nemško politiko pohvalili, da je avgusta širokosrčno odprla vrata beguncem. A, kot ugotavljajo, te politike odprtih rok ni več. Še posebno so kritični do nedavnih zaostritev azilne zakonodaje, ki je na eni strani sicer izboljšala položaj azilantov, na drugi strani pa poslabšala položaj tistim, ki jim azila ne odobrijo.
Zelo so kritični tudi do opredelitve Maroka, Alžirije in Tunizije za varne države, kar Nemčiji omogoča hitrejše zavračanje in vračanje prosilcev za azil. Enako so kritični tudi do nedavnega sodelovanja Nemčije s Turčijo pri zajezitvi begunskega vala v Evropo. Kot opozarjajo, turška vlada redno krši človekove pravice in to bi morala nemška vlada v pogovorih z Ankaro problematizirati.
Oportunizma v begunski politiki – roko na srce, ob nekooperativnih evropskih partnerjih nemški kanclerki Angeli Merkel ne preostane drugega kot sodelovanje s Turčijo in reševanje težav pri izvoru v Siriji – pa ni mogoče pripisovati zgolj nemški vladi. Nemški časnik Der Spiegel se je dokopal do zanimivih ozadij nedavnega napada na begunce na avtobusu v kraju Clausnitz.
Izkazalo se je, da je eden od organizatorjev demonstracij, Karsten Hetze, zaposlen v podjetju svojega brata Franka Hetzeja, ki je dobavilo kontejnerje za opremo enega tamkajšnjih nastanitvenih centrov za begunce. Tretji brat Thomas Hetze, sicer član skrajno desne stranke Alternativa za Nemčijo, ki je močno nastrojena proti beguncem, pa je še donedavna vodil tamkajšnji begunski nastanitveni center. Kot kaže, možnost zaslužka in zaposlitve premaga strah pred begunci in morebitne zadržke iz političnega prepričanja.
