Manj zagreti pa so vsaj skočili na kakšen brskalnik in odtipkali Slovenija. In recimo dobili kot top zadetek sobotni protest v Šenčurju. Takoj so spoznali, da smo Slovenci veseljaki, ki še ob sobotah hodimo v industrijske cone in se družimo. Skratka, radi se zbiramo na parkiriščih opustelih industrijskih objektov tudi v prostem času, prepevamo, hodimo v krogih, zapiramo lokalno cesto in nosimo neke plakate. Torej, Slovenci smo odprti, družabni in nasmejani. Kul.
Potem bi oko tujca takoj opazilo izjemno veliko število slovenskih zastav. Takih ta velikih, oversajz. Logično, mala država mora imeti vsaj velike simbole. In ti simboli poudarjajo vseprisotno domoljubje. Logično, če so to odprti in veseli ljudje, morajo biti tudi zaljubljeni. Vsaj v državo. Prisotnost traktorjev bo tujcu dala osnovne ekonomske informacije: smo agrarna država, radi imamo traktorje, z njimi itak lahko prekrižarimo malo Slovenijo v nekaj urah, in imamo specifičen okus za modo. Takšno mešanico romunsko-češko-alpsko-športno-sproščenega stila. Ne damo veliko na zunanjost, saj vse nosimo v notranjosti: ljubezen, odprtost, razumevanje, sočutje in pripravljenost sosedu priskočiti na pomoč. Če traktor ne vžge v prvo, ga družno porinemo.
Tujec v posnetkih ne bo spregledal naše izjemne komunikativnosti. Ko pride do teh sobotnih veseljakov kamera, se razburijo. Napihujejo, žugajo, teče jim slina in vidi se jim, da jim ni vseeno. Komunikacijo z mediji jemljejo resno. Pokažejo vso strast in ne skrivajo emocij. Tudi ko kakšno tuje oko prepozna recimo besedo imigrant, ugotovi, da ta zakotna deželica ni od muh. Lahko da je celo Trumpova žena možu podtaknila to ključno besedo. Ni važno, kdo od koga kopira, Trump od Slovencev ali obratno, pomembno je, da smo »in«. Da smo v ospredju. Prepoznavamo ključne izzive sodobnih, naprednih, demokratičnih, odprtih in avantgardnih držav.
Skratka, posnetki sobotnega Šenčurja so zgodovinski. Tudi za nas, ki živimo tukaj. Ko se bomo čez leta spraševali, kje se je vse skupaj začelo, se bomo spomnili Šenčurja. Spomnili se bomo treh ključnih slik, ki so nam jih prinesle televizijske kamere.
Prva slika je optimistična: pustna povorka. Pri nas iz vsega delamo štos. Po tistem, ko se pusti predsednik države Borut Pahor speči na žaru, je vse ostalo v registru dobre zafrkancije. Tisti, ki so protest pripravili, so imeli veliko domišljije. Pomešali so vse. Zastav več kot na odločilnih nogometnih tekmah naše reprezentance, domiselne skulpture na vozovih, ki jih vlečejo traktorji, bolj izvirne kot vsakoletne cerkniške pustne šeme, in razigrani protestniki, bolj divji kot ptujski kurenti. Ikonografija je štimala. Dobro, eden jim je podtaknil še domobranski plakat, ampak tega dezerterja bodo že razkrinkali.
Druga slika je realistična. Traktorji, transparenti in specifična populacija. Tista, ki jo je strah. Tista, ki zna biti glasna in agresivna. Eden od doktorjev je v četrtkovih Odmevih povedal, da so ljudje nepoučeni, nimajo informacij in reagirajo instinktivno. No ja, tole o instinktivnosti pač ne drži, ker so protesti dobro organizirani. Vse skupaj spominja na jogurt revolucijo pred skoraj tridesetimi leti. Tudi takrat je bilo veliko traktorjev. In še več transparentov. Samo da so se takrat v vlogi imigrantov znašli Slovenci. Na mitingih resnice smo bili Slovenci tisti, ki ogrožamo enotno tkivo Jugoslavije, bili smo tisti, ki smo bili drugačni, in bilo smo tisti, ki rušimo. Rušimo tradicijo. Ravno zato so se tudi imenovali mitingi resnice. Da vsem skupaj sporočijo pravo resnico. Tako kot so v soboto počeli protestniki na asfaltu zapuščenega trgovskega centra.
Tretja slika je pesimistično futuristična. Kamera ni le ujela, temveč tudi dala prostor protestniku, ki mu je na koncu iz ust tekla slina. To je bil vrhunec revolta. Kot v deželi steklih psov. Razjarjeni psi lajajo v nezaželene imigrante. Imigranti postanejo divje živali, ki jih je treba spraviti v rezervate. Daleč stran od nas, za visoko ograjo. Živalski vrt za vse neudomačene preganjane živali. Ali kot je dejal prebivalec Lendave: nikoli ne veš, kaj se jim mota po glavi, če se lahko prosto sprehajajo med nami. Celo mladički ne vzbujajo nobenega sočutja. Upor proti njihovi nastanitvi blizu nas ali med nas sproži napad podivjanih psov. Tudi tistih z univerzitetno izobrazbo, ki učijo v šolah. Manjka samo še predlog, da vse divje živali vklenemo v verige. Da ne bi slučajno preplezali ograj in se pomešali med nas takrat, ko stekli psi ne bi bili na preži. To, da Slovenije ne bomo le ovili v bodečo žico, ampak v kratkem kar postavili zid okoli nje, pa še čaka na realizacijo. In tudi tu ne vemo, kdo koga kopira. Trump nas ali mi njega.
Nikogar pa ne kopira Borut Pahor. On molči. Je na zasluženem medijskem dopustu. V tem tednu smo videli na ekranih le en arhivski posnetek: kako se kot predsednik vlade s kolesom vozi nasmejan po Ljubljani v družbi Simone Dimic. Morda pa bo prihodnji teden v živalskem vrtu…
