Zakaj? Zelo enostavno, železnica je nekaj, na čemer se že od nekdaj napajajo samo politični in takšni ali drugačni interesi, plebejci pa se vozijo, kot se. Najraje seveda po cestah, vključno z nepreglednimi kolonami težkih tovornjakov, ki dnevno meljejo živelj po naših cestah. Da o slabem zraku, slabih živcih in še in še niti ne govorimo.
Neki angleški televizijski kanal je nedavno predvajal serijo o železnicah avstro-ogrske monarhije. Obdelali so tako rekoč vse pomembnejše smeri nekdanjega imperija, seveda se niso mogli izogniti povezavi Dunaja s Trstom. Tako so morali vrli Angleži seveda obdelati tudi Slovenijo. In so jo, pa bi človek raje videl, da je ne bi. Takole nekako se je glasilo besedilo: »V časih Avstro-Ogrske se je iz Ljubljane v Trst potovalo tri ure. Danes se potuje precej dlje. In ker je to pot mogoče opraviti le z avtobusom, sem prisedel v vozniško kabino tovornega vlaka.« Minuta in pol in že je bilo konec Slovenije, angleški moderator se je v naslednjem kadru že navduševal nad kavo v Trstu. V olajševalno okoliščino lahko rečemo, da so prispevek verjetno posneli v času, ko je žled ohromil železniško povezavo s Primorsko, a roko na srce, tako zelo drugače ni niti, ko je »vse v redu«.
Dolgo, predolgo se je zanemarjalo železno cesto na sončni strani Alp. Namesto da bi se veliko cestnega prometa pa tudi potnikov preselilo na železnico, se naredi vse, da se v prepolnih vagonih mnogo potnikov, ki še zaupajo prevozu recimo v Ljubljano iz njene okolice, priduša, da raje nikoli več. In rezultat? Še več cestnega prometa, ob tem pa se glavno mesto otepa avtomobilov, kakor ve in zna. Pri tem pa pridno polni mestno blagajno. Narobe svet. Kajti verjamemo, da bi se jih še več iz avtomobilov ali avtobusov z veseljem preselilo na železnico, če bi le imeli neke normalne pogoje za prevoz.
Žalostno je, da ne zmoremo ob vsem denarju, ki ponikne zdaj v te, zdaj v tiste žepe, udariti po mizi in narediti tega presnetega drugega tira, ki bi naredil Luko Koper še bolj konkurenčno in mogoče naše ceste varnejše, ker bi lahko večino tranzitnega tovornega prometa skozi Slovenijo spravili po tirih. Do takrat pa se bomo svetu predstavljali iz vozniške kabine tovornega vlaka ter z žalostjo in nostalgijo gledali na čase, ko je v naše kraje pripeljala železna cesta. Kajti od takrat se očitno res ni veliko spremenilo. Če pa se je, se je na slabše. A da ne bomo samo tarnali, raje iščemo rešitve: upanje umre zadnje. Preostane nam namreč samo še slednje, upanje namreč.
