Po svoje je bilo žalostno gledati srečo v očeh, nasmehe na obrazih in poslušati protievropske verbalne izlive otoških evroskeptikov, ki so po Cameronovi oznanitvi datuma referenduma o članstvu v EU spominjali na sprinterje po poku štartne pištole. Ker so prehitevali drug drugega pri prepričevanju Britancev o tem, zakaj vse mora Britanija po več kot 43 letih članstva zapustiti EU. Jim je bilo v EU res tako grozno, da si niso mogli vzeti dneva, dva za premislek o tem, kar je Cameron prinesel iz Bruslja? Niti pomotoma. Prineseno jih ni zanimalo. Dobili so to, kar so zahtevali in zaradi česar so rovarili vsepovsod več desetletij, medtem ko so za vse britanske tegobe uperjali prst krivde na drugo stran Rokavskega preliva: dobili so datum referenduma.
Šest ministrov za brexit
Ko je premier v soboto zvečer, manj kot 24 ur po dogovoru v Bruslju, ki ga je ocenil kot uspeh, ki »Britaniji prinaša poseben status v EU«, sporočil, da bo referendum 23. junija in da bo rojake v kampanji prepričeval, naj glasujejo za nadaljevanje članstva, je obenem nehala veljati prepoved ministrskega zagovarjanja odhoda ali članstva. Sreča na obrazih šestih ministrov, ki so komaj čakali ta trenutek, je bila žaljiva za britanske partnerice v EU. Popustili so večini Cameronovih zahtev, zdaj pa morajo gledati šest njegovih ministrov z zadovoljnimi nasmehi, ko skupaj pozirajo za velikim panojem z napisom »Vzemimo nazaj nadzor«, na katerega so se tudi podpisali, upajoč, da bodo zapisani v zgodovino kot pionirji kampanje za odhod iz EU. Kot bi šlo za osvoboditev. V resnici gre za ideološki egoizem velikega desničarskega evroskeptičnega dela konservativne stranke, ki bi rad Britancem vladal brez vpletanja EU v zadeve, kot so odpuščanje delavcev in njihove pravice do plačanega letnega in porodniškega dopusta. Bolj jih zanimajo »pravice« Cityja in finančne industrije za bogate Otočane. Številni med njimi še vedno živijo v preteklosti, ko je bila Britanija res velika. Dejanske interese skrivajo s strahovi o emigraciji in terorizmu.
Britanija varnejša zunaj EU?
Minister za delo in pokojnine in nekdanji vodja stranke Iain Duncan Smith je povedal nekaj, česar Britanci do zdaj še niso slišali: »Če bi Britanija ostala v EU, bi bili teroristični napadi, kakršne je doživel Pariz, bolj verjetni.« Cameron je povedal nekaj čisto drugega: da je Britanija v EU varnejša. Obenem je opozoril, da bi brexit pomenil skok v neznano in ustvaril »utvaro o suverenosti«, ne pa prinesel polnega nadzora nad britanskimi zadevami.
Zagovorniki brexita pa trdijo, da bi po odhodu iz EU Britanci spet vladali v svoji državi. Kateri natančno? Kritiki brexita poudarjajo, da bi korporacijske elite imele še veliko več oblasti, kot je imajo zdaj. In da mora Norveška, ki ni članica, vseeno pristajati na pravila igre EU, ne da bi imela vpliv na njihovo določanje. Medtem ko kaže, da bo tudi polovica konservativnih poslancev vodila kampanjo za brexit, je Cameron javno prepričeval (beri: prosjačil) Borisa Johnsona, londonskega konservativnega župana, naj se pridruži kampanji za nadaljevanje članstva v EU.
»Borisu bi rad kot vsem drugim rekel, da smo varnejši, močnejši in na boljšem v EU,« se je javno ponižal Cameron. Naprošeni je trdil, da se ne more odločiti. V resnici se ta ambiciozni torijski politik, ki je kot novinar (dopisnik iz Bruslja) izumil evroskepticizem, ni mogel odločiti, kaj mu bo bolj koristilo v njegovi želji, da zamenja Cameroma v Downing Streetu 10. Mnogi napovedujejo, da se je odločil za brexit in da bo svojo odločitev razložil v svoji kolumni v desničarskem Telegraphu. Za Britance bi bilo tragično, če bi njegove osebne ambicije in njegov oportunizem odločilno vplivali na to, da bi se večina odločila za brexit. In posredno sprožila, med drugim, novo pomanjšanje Britanije. Škotska premierka Nicola Sturgeon se je oglasila z jasnim sporočilom, da bi odhod Britanije iz EU skoraj zanesljivo sprožil nov referendum o škotski neodvisnosti, ki bi se skoraj zanesljivo končal s škotskim odhodom iz Britanije.
