Nekoliko manj možnosti, da se za takšno pot odločijo, je zaradi petkovega dogovora v Bruslju, s katerim je premier David Cameron domov odnesel nekaj bombončkov v obliki krčenja pravic za migrante iz drugih članic EU, v obliki izjeme do načela o vse tesnejšem evropskem povezovanju in v obliki dodatnih zagotovil za britansko finančno industrijo. To sicer niso globoke reforme EU, kakršne je pred tremi leti, ko je obljubil referendum, napovedoval Cameron. A bodo morale zadoščati za to, da bo zdaj odločno zagovarjal članstvo v EU, čeprav so mu evroskeptiki takoj po vrnitvi iz Bruslja pričakovano očitali, da je domov prinesel prazen nič.
Dolgotrajna pogajanja o britanskih zahtevah (bruseljski vrh je bil samo finale leto dni trajajočega zakulisnega procesa) in še štirje meseci negotovosti do referenduma so v resnici predvsem reševanje Cameronove politične kože, kot so sodeč po poročilih iz evropske prestolnice opažali tudi nekateri njegovi bolj kritični evropski kolegi. Zahteve po reformah EU in izvedbo referenduma je leta 2013 obljubil zato, da je v predvolilni bitki spodrezal krila evroskeptični stranki Ukip in zadovoljil evroskeptično krilo v lastni konservativni stranki. Ali drugače – zato, da bi na volitvah zmagal. To mu je tudi uspelo, obljube je potem moral izpolniti, s tem pa je svojo domačo politično igro prenesel na vso Evropo.
Evropski voditelji so mu šli pretekli teden v Bruslju do določene mere na roko kljub nejevolji, ker že tako kritično obdobje Unije povečuje še z enostranskimi zahtevami in z negotovostjo o članstvu njenega drugega največjega gospodarstva in njene najmočnejše vojaške sile. Cameron je nekaj moral dobiti, kajti če bi se v London vrnil praznih rok, bi evroskeptikom pred referendumom o članstvu potisnil v roke dodatno orožje. Morebitni izstop Velike Britanije bi EU še v kakšnem bolj normalnem obdobju pretresel do temeljev. Če bi se to zgodilo zdaj, ko migrantska kriza ogroža njene temelje, s solidarnostjo in schengenskim območjem na čelu, ko je zaradi nje varnostno in vrednostno negotova, zaradi gospodarske krize pa še vedno relativno ekonomsko šibka, bi bile posledice še toliko hujše.
A Britanci se na koncu ne bodo odločali na podlagi tega, kaj je Cameron prinesel iz Bruslja. To bo samo izhodišče za globlji premislek o lastni umeščenosti v celino in svet, o suverenosti in ceni/koristi nadnacionalnega povezovanja, o gospodarskih učinkih, navsezadnje morda o usodi lastne države – izstop iz EU bi dal krila novemu referendumu o neodvisnosti Škotske, ki večinsko želi biti v EU. Dobra plat referenduma je ta, da bo končno ponudil odgovor na vprašanje, ali Velika Britanija, ki kljub več kot štirideset let trajajočemu članstvu ostaja enfant terrible EU, z odhodom misli resno. Da se vprašanje spravi z dnevnega reda »za eno generacijo«, kot pravi britanski premier. Grenak priokus ostaja zato, ker je takšno politično igro, kot jo je odigral Cameron, očitno mogoče speljati, kar lahko v času povečanih razhajanj rodi podobne ideje pri še kakšni članici.
