Največ ljudi je obnovljeno Narodno galerijo obiskalo v prvih štirih dneh, ko je bil vstop brezplačen, v galeriji pa bodo še dolgo pomnili deževni 8. februar, ko so vrste pred vhodom štele kar 11.000 ljudi. Zanimanje za individualne obiske je enako veliko kot za vodene: skupine starejših generacij, ki se z organiziranimi avtobusnimi prevozi pogosto pripeljejo z različnih koncev Slovenije, si skoraj brez izjeme zaželijo vodenega ogleda, podobno v vodenih delavnicah uživajo tudi šolarji, ki so bili med našim obiskom ravno na počitnicah. V Narodni galeriji si obenem prizadevajo, da bi prek rednih objav v socialnih medijih, kot sta facebook in twitter, nad umetnostjo navdušili tudi več mladih.

Vse kaže, da slovenske navdušenosti nad prenovljenim hramom umetnosti ne zmoti niti vstopnina, ki naj bi bila sicer pogosto ovira, saj je obisk kljub sedmim evrom (zmanjšana vstopnina znaša tri evre, družinska vstopnica 10) še vedno odličen. Sodeč po pismih, ki jih upravi od odprtja naprej pošiljajo ljudje, je galerija postala ena redkih pozitivnih zgodb, ki povezuje državljane, ki so tako boleče razočarani nad politiko in gospodarstvom. Tako so minuli torek trije ducati različno starih obiskovalcev prišli že ob uri, ko je vratar komaj odpiral. Kljub svojevrstni oglaševalski akciji, ki je pročelje galerije ob odprtju nekoliko preveč navdušeno odela v barve državne trobojnice in nas na nacionalni pomen ustanove opominja s plakatov na vsakem kotičku prestolnice, množice obiskovalcev v galerijo očitno ni prinesel kak prekipevajoč nacionalni ponos. Bolj verjetno so prišli po zadnje okruške nacionalnega dobrega, ki se manifestira prav v ustvarjalnosti, torej v umetnosti in kulturi, kamor se posameznik nazadnje zateče po nekaj veselja. Kot so povedali obiskovalci, naša umetnost po kakovosti nemara res ne sodi v sam svetovni vrh, a naloga Narodne galerije ni, da jo na novo izumlja, temveč da jo v njenih najboljših dosežkih približa ljudem. Z novimi umetniškimi in prostorskimi pridobitvami, drugačno, kronološko razporeditvijo razstavljenih del, boljšo osvetlitvijo in prijetno kavarno. Ko bo zmogla iz svojih soban izgnati miselnost, da gre zgolj za prostor tihe, osamljene kontemplacije, ne pa za družabno, tudi nasmejano zbirališče – morda, zakaj pa ne, tudi z obilnejšo gostinsko ponudbo –, ji bo zares uspelo.