Umetniki so prej študirali v tujini, največ v Zagrebu, Pragi, Münchnu in Dunaju, kar je sicer prineslo določeno mero heterogenosti produkcije. A s stališča potrebe po vzpostavljanju samonikle umetnostne infrastrukture je bila ustanovitev akademije logična, čeprav se z današnjimi očmi zdi v tem težkem povojnem obdobju, ko se je nova oblast soočala z drugimi prioritetami, nekoliko presenetljiva.
Pomembno je dejstvo, da so pobudo dali umetniki, ki so pritisnili na politiko. To je bila pri nas običajna praksa. Tudi leta 1909 je bil Jakopičev paviljon, prva ljubljanska galerija za sodobno umetnost, postavljen kot posledica osebnega angažmaja umetnika Riharda Jakopiča. Če je bila katedra za umetnostno zgodovino v okviru filozofske fakultete, ki pokriva umetniško zapuščino, ustanovljena vzporedno z Univerzo v Ljubljani leta 1919, se je študij, ki se ukvarja s tekočo produkcijo umetnosti, začel šele četrt stoletja pozneje. Nova umetniška produkcija je hitro obrodila sadove. Po krajšem obdobju prevladujočega socialističnega realizma se je v začetku 50. let šola začela odpirati bolj heterogenim praksam visokega modernizma.
Akademija se je nato razvijala, nadgrajevala, selila, gradila in dopolnjevala. Med drugim je dobila oddelka za restavratorstvo in oblikovanje, katedri za video in fotografijo; neposredno je povzročila nastanek ljubljanske grafične šole, posredno pa je kot platforma izmenjave znanj in izkušenj botrovala nastanku številnih gibanj in skupin. Zato na pričujočo jubilejno razstavo v Galeriji Jakopič ni mogoče strpati vseh dosežkov in presežkov njenih študentov in profesorjev.
Ob vhodu je tako umeščena kratka dokumentarna predstavitev prve petletke akademije, medtem ko glavnino razstavišča zasedajo dela mladih avtorjev, študentov v minulih petih letih. Razstava se s tem izogne nevarnosti pretiranega slavljenja preteklosti na račun sedanjosti. Namesto nostalgije je izpostavljen izbor produkcije prihajajočih ustvarjalcev. Postavitev se pričakovano izkaže kot neizbežno nedosledna, saj so predstavljene tako umetniške prakse, katerih primarni domicil je galerija, kot discipline, ki imajo izrazito uporabno funkcijo. Poleg slik, filmov, instalacij, fotografij in preostalih praks so na ogled tudi keramika, grafično in industrijsko oblikovanje, animacija, izdelki iz stekla, nakit in restavratorske rešitve.
Med vizualnimi umetniki je predstavljena vrsta imen, ki so zaradi doslednega dela že (ali pa še bodo) opozorila nase, med drugimi fotografa Klemen Ilovar in Andrej Lamut, slikarja Adrijan Praznik in Katja Felle ter večmedijski ustvarjalci Iza Pavlina, Andrej Škufca, Toni Mlakar in Boris Beja.
V minulih 70 letih se je docela spremenil tudi družbeni kontekst in danes ALUO ni več edina akademija, kjer se poučuje likovno umetnost in vizualno kulturo. Poleg številnih domačih zasebnih šol se mnogi mladi ustvarjalci izobražujejo v tujini, kar zagotavlja prevetrenost in raznolikost produkcije. Če si je državna akademija nekoč lahko brez pretresov privoščila strukturno rigidnost, popolno moško prevlado profesorskega kadra in samozadostnost (večina profesorjev je diplomirala na ALUO), je v spremenjenih razmerah prisiljena v večjo odprtost in povezovanje.
