Ko so leta 1898 slavnostno odprli Narodni dom v Ljubljani, je ta nepojmljivo zažarel: bil je prva elektrificirana zgradba v mestu in ljudje so dobesedno ugledali luč. Časopis Slovenski narod je poročal, da je gradnjo vodila želja »narodno omiko in zabavo pospešiti«, in tako se je v njem ustvarjalo, telovadilo in plesalo. Odtlej je preteklo veliko vode, dve vojni, štiri države. Narodni dom je postopoma zasedla likovna umetnost in postal je trajni domicil Narodne galerije, ki je po drugi svetovni vojni postala tudi nacionalna varuhinja starejše umetnosti.
Prostori, ki si jih je galerija vse do leta 2012 delila s telovadnim društvom, so postali pretesni in prvo širjenje je doživela v začetku 90. let z izgradnjo severnega upravno-razstavnega kompleksa, nato pa s stekleno povezovalno avlo. Nocoj bodo s prenovo starega krila vsi trije deli prvič zaživeli povezano, enotno in v nedeljski obleki.
Prenova, ki jo je vodila direktorica Barbara Jaki, je največja infrastrukturna naložba v kulturo v tem stoletju. Projekt je vreden 12,4 milijona evrov, kar 85 odstotkov denarja je iz evropskih skladov. Galerija je z njo pridobila dodatnih 2144 kvadratnih metrov površin, ki jih je zdaj skupno 13.000 in bodo namenjene tako povečani stalni zbirki kot občasnim razstavam. S tem je postala daleč največja slovenska galerija, ki zdaj čaka le še ljubitelje umetnosti iz domačih in tujih logov.
