Junak, ki mu je roman v celoti posvečen, je zanimiv skupek običajnosti in neobičajnosti. Andreas Egger se od drugih že od začetka razlikuje po tem, da je pankrt, ki ga vzgajajo sorodniki, predvsem nasilni gospodar, ki mu predstavlja tudi prvo veliko preizkušnjo v življenju. Roman zaokroži ganljivo ponovno srečanje junaka s sovražnim mu krušnim očetom na stara leta... Še prej pa se zgodi »vse življenje«. Postane delavec v gradnji prvih avstrijskih žičnic, potem njihov vzdrževalec, za dva meseca nemški vojak v drugi svetovni vojni, nato pa osem let ruski vojni ujetnik in taboriščnik. Za konec »idile« pa še gorski vodnik, ko se v njegovi domači alpski dolini razpase množični turizem. Vmes se mu zgodi kratka ljubezenska zgodba z Mario, ki jo tragično konča drugi usodni dogodek v njegovem življenju: snežni plaz, ki mu vzame tako imetje kot ženo.
Eggerjeve življenjske okoliščine nihajo od povsem vsakdanjih (revščina, pomanjkanje izjemnih lastnosti, ignoranca za zadeve sveta, delovna rutina) do skorajda magičnih. Prva taka je bržkone prigoda, ko še mlad delno zakrivi izginotje sovaščana, ki ga čez pol stoletja povlečejo izpod ledenika, da se Andreasu zdi, da ga gleda skozi »okno v času«. Drugi je gotovo snežni plaz, ki njega za razliko od žene ne pokonča samo zato, ker se tiste noči kot po čudežu pravočasno prebudi. Neverjetno je tudi njegovo poklicno življenje, četudi navzven povsem neugledno: mineva mu tako rekoč na tenkih jeklenih vrveh, s katerimi je med gradnjo in vzdrževanjem žičnic neprestano pripet med življenje in smrt. Še ena taka osupljiva etapa je njegovo preživetje v ledu in samoti vojnega Kavkaza ter skoraj desetletje ujetništva. Avtorju uspe prikazati, da je bolj ali manj vsako življenje, če ga opazujemo s prave razdalje in z dovolj širine, tovrstna osupljiva kombinacija običajnega in neverjetnega. In da se iz povprečja, če zmoremo v življenju opaziti drobne čudeže, v resnici dviga prav vsakdo.
Avtor povsem zanemarja neposredne popise čustvenih dogajanj v junaku. Male in velike zasebne tragedije popiše skorajda z brezbrižnostjo, vsekakor pa ekonomično in vedno s skrbno premišljenimi poudarki. Egger denimo redko razmišlja o družini in življenju, ki bi ga lahko imel z Mario – pred bralcem tu in tam poblisnejo njegovi zabrisani spomini, nedoločna žalost. S selektivnim izborom »prizorov« iz življenja in še skrbnejšo izbiro besed avtor sentimentalno snov pretvarja v epsko. Opominja, kako veličastnih razsežnosti so pravzaprav naši življenjski boji, četudi so »in medias res« povsem banalni. Razveseljiv je avtorjev nevpadljivi, organsko porajajoči se humor: »Kar rad je imel te ljudi, čeprav so mu nekateri od njih poskušali razlagati svet ali se na kake druge načine vedli kot idioti.«
Kratek roman, ki ne presega 150 strani, je dokaz, da dobre literature ne naredita tematika in snov, pač pa avtorska izvirnost – Seethalerjev mali podvig je mala zmaga sloga nad prozaičnostjo življenja.
