No, vsekakor bi bilo nerealistično ustvariti pripovedovalca, ki mu lahko vse verjameš. Verjeti, da je neki lik tak, kot se predstavlja, je kot verjeti, da je šampon res tako čudežen kot v reklami. Saj ne pišem za otroke. Vsak lik zase meni, da dela prav, čeprav se na koncu izkaže, da je mogoče celo lagal samemu sebi in drugim. Lik v romanu Samo pridi domov se predstavi kot žrtev in nazadnje vidimo, da je z vsemi žavbami namazan, lik v Igrah brez meja se predstavi kot rasist in nazadnje postane nehoteni dobronamernež.
Svoje predzadnje delo Samo pridi domov ste dali pred objavo v preverbo pravnici. Je tudi Igre brez meja prebral kakšen strokovnjak?Sploh ne. Tekst je bil zamišljen kot satirična futuristična groteska, miselni eksperiment. Osupel sem bil ob recenziji v Delu, češ da naj bi knjiga temeljila na »raziskavi v domačem kabinetu«, pri čemer »nadrobno predstavim poslovne tokove«, in da sem »na strani nacionalizma«, manjka pa »intime« glavnima likoma. Seveda je bila intima nujna, da sem Kastelicu sploh dal značaj, ampak ideja je bila vizija bizarne prihodnosti. Zamišljal sem si, kako bo čez nekaj let prebežniška industrija privatizirana v imenu vitke države in si bodo zasebni podjetniki sektor razdelili na področja: na mrtve prebežnike, žive, polžive prebežnike in podobno. Groteskno je, da me je čas očitno prehitel: nekateri vzamejo to grozljivo vizijo prihodnosti kot banalno stvarnost. Srhljiv čas, torej.
Verjetno se bo v zvezi s tem našel kdo, ki vam bo očital, da pišete o nečem, česar sploh ne poznate.Kar se tiče aktualnih detajlov, se je tematika v zadnjem letu spremenila. Od čolnov pred Lampeduso se je pozornost preusmerila na milijone Arabcev na balkanski poti. Ampak hvala bogu to ni bistveno za moj tekst, ki sem ga prvotno začel kot kratko zgodbo, skico, nato pa je nabreknil do toliko strani, ker na manj straneh ne znam razviti zgodbe… Zanimalo me je, koliko se Slovenci kot narod z lastno tradicijo izseljevanja lahko identificiramo s temi lovci na srečo, ki so drugačne polti, mogoče še vere. Vse medosebna razmerja so samo orisana… Kar se mene tiče, je odnos med Kastelicem in Kitajcem na koncu celo pomembnejši od odnosa med njim in Somalko Fowsiyo.
Hkrati s pisanjem novele ste prevedli zbirko kratke proze Georgea Saundersa. In tudi običajno delate tako – pišete, prevajate, pišete, prevajate. Kako zelo se morate potruditi, da slog in tonalnost tujih besedil zapustita vašo glavo?Običajno sploh ne ostajata v njej. Prevajam zelo različne avtorje, ki jih navadno jemljem kot jezikovni izziv, ne pa kot slogovno možnost. Tako da so jezikovna telovadba, ne pa kakšna kužna klica. So sicer avtorji, ki so name zelo vplivali – za romane in kratke zgodbe Jamesa Kelmana sem si dolgo prizadeval najti založnika. Ampak on je name vplival, še preden sem ga prevedel.
Se zaradi tega, ker se v svojih knjigah naslanjate na aktualno družbeno resničnost, čutite poklicani, da jo javno komentirali?Bog pomagaj, ne. Vehementna mnenja ohranjam v krogu tistih 200 znancev na facebooku. Saj ne, da jih nimam. Da bi človek kaj javno komentiral, se mora počutiti zelo pameten, jaz pa se ne. Včasih mi uide, kadar sem ogorčen. Nalogo literature pa vidim predvsem v tem, da odpira vprašanja, nanje pa mora odgovoriti bralec, vsak sam zase. Zato sem tako trpel, ko sem pred leti pisal kolumne – kolumnist naj bi bil pameten, vzdignjen nad svet okoli sebe, jaz pa nisem. Sem samo del sveta, pa še instinkt imam za hudičevega advokata – tudi v najboljših svetovnih idejah, v lastnih idejah vidim zametek sranja.
Je za vas pisanje literature privilegij ali pravica?Vesel sem, da se mi uspe preživljati s tem, kar rad počnem – s pisanjem in prevajanjem literature meni ljubih avtorjev. To je gotovo privilegij. Pravica pa – vsak ima pravico pisati. Predvsem pisati iskreno. Je pa mogoče problem, da Slovenci skoraj rajši pišemo, kot pa drug drugega beremo.
Javno mnenje avtorstvu oziroma umetnikom ni posebno naklonjeno, hkrati pa Slovenci slavimo pesnike in nosilce pisave, vsak Slovenec po malem piše... Kako si razlagate takšen kontradiktoren odnos?Umetnike se povečini razume kot parazite, ker se subvencioniranju knjižnih izdaj in vrhunskih dosežkov namenja smešno drobcen del javnega denarja. Recimo, da se že pri pouku slovenščine začne vcepljati določene predstave o književnikih, ki naj bi jih na eni strani častili na državnih proslavah, in ti pokojniki so dobri, čeprav se jih bere kot zamorjen molitveni obrazec. Po drugi strani pa naletiš na žive književnike, ki so videti enako pijani kot Prešeren in Cankar, in naj bi bili torej po isti logiki enako zateženi kot tisti molitveni obrazec, samo manj simbolno koristni. Pa niso zateženi! Ker v resnici pišejo o tukaj in zdaj, na zelo posrečene načine! Ne vsi, ampak vsako leto izide nekaj odličnih slovenskih romanov in pesniških zbirk… A kdo bo to bral, če pa roman stane toliko kot kilogram rostbifa? No, pa vsaj na stara leta skoraj vsak Slovenec v sebi odkrije literata, ki ima kaj povedati, tudi če ni prej prebral še nič drugega, in potem s tisto samozaložniško knjižico nadleguje najbližje.
Ali našo kulturno »politiko« poganjajo podobna nevednost in predsodki?Pri formiranju zadnje vlade se je izkazalo, kaj kultura v političnem svetu v resnici pomeni. Sesula se je v nekaj, kar tako ali tako lahko dela kdor koli, ne da bi imel s področjem kakšno zvezo. Trenutna vlada je resor potisnila v roke osebi, ki sploh ni povezana s kulturo. To se doslej še ni zgodilo, slabi ministri gor ali dol, vselej so bili vsaj od daleč iz stroke. So pa odzivi vpletenih pestrejši, kot se javno vidi. Nekateri se razburjajo, češ da se sektor ponižuje, drugi pa apatijo in neznanje kulturne ministrice razumejo kot priložnost za uveljavitev svojih minipolitik. Vsi dosedanji ministri so imeli vsaj nekakšne lastne vizije, s katerimi so lahko žugali samovoljnežem. V času in prostoru brez vizije pa je lov odprt. Denar je tukaj, naj ga kdo vzame.
Ali kot avtor občutite upad zanimanja in strokovnosti na področju kulturne politike?Na čisto zasebni ravni ga ne doživljam kot ekstremnega, ker recimo nimam težav z objavljanjem. Vsakdo pa lahko opazi, da so naklade knjig padle, da avtorske honorarje ohranjajo na določeni ravni – tudi če je ta desetkrat nižja kot v času nekdanje države – samo predpisi, povezani z javnimi subvencijami. Pred 15 leti je moj prvenec v prvi izdaji izšel v 700 izvodih, danes, ko sem uveljavljen, nagrajen, prva izdaja izide v 500 izvodih.
In kaj kot nagrajenec Prešenovega sklada menite o zaletu s proslavo ob kulturnem prazniku?Upravni odbor, ki obravnava umetnike kot majhne otroke, ki jih je treba poučevati, kako se spodobi pripraviti umetniško proslavo, s tem samo dokazuje, da nima nobenih moralnih kompetenc za podeljevanje umetniških nagrad. O poslanstvu in delovanju umetnosti ne ve ničesar in jo ponižuje. To je dokazal že pred dvema letoma, zdaj pa to ponovil na še bolj odkrit in brutalen način. S tem ne želim kvariti veselja letošnjim odličnim nagrajencem, ki so jih letos vendarle lahko izbrale strokovne komisije, zato jim vse čestitke.
