Jelko Gros, direktor Zavoda za šport Planica: Vsaka generacija se je učila od prejšnje

Vedno je bilo. Kajti če se ozrete po običajnem smučišču, boste na prvi primerni grbini videli mularijo, ki bo skakala. Otrok hoče biti v zraku. Zadeva se prime, kadar so zadaj infrastruktura in pa trenerji.

Okoli 25. Nekateri klubi jih imajo več, eni so brez. Skakalni šport se je strateško pametno odločil, ko se je pred leti reorganiziral in trenerjev ni razdelil po regijah. Amaterski klubski trenerji poskrbijo, da nekdo pride skozi osnovnošolski program, ko tekmovalec pride v kasnejšo fazo, ko potrebuje vsakodnevni trening ali celo dva, pa zanj skrbi profesionalec, ki skrbi za vso Slovenijo. Štab tega sistema se nahaja na gimnaziji Franceta Prešerna v Kranju, kjer delujejo štirje trenerji, ki so na razpolago vsem klubom.

Odvisno. Vsekakor prilagojeno oziroma usklajeno s šolskim sistemom. Pod skakalnico imajo telovadnico in fitnes, treningi in šola pa se prilagajajo drug drugemu.

Internat morajo plačati, so pa brezplačni treningi, trenerji, skakalnica, telovadnica.

Nekoč smo imeli problem, da so tisti, ki pri vpisu v srednjo šolo niso bili že reprezentanti, nehali skakati. Danes nam fantje skačejo do 25. leta. Nihče ne preneha skakati, ker mu šola ne dovoli.

Verjetno najbolj tak primer je Jernej Damjan. Prav tako Nejc Dežman, ki je prišel zraven šele kot pozni mladinec in postal celo mladinski svetovni prvak, prej pa ni bil niti v reprezentanci. Dežman izhaja iz kranjske gimnazije in je sošolec Petra Prevca, prav tako Domen Prevc, medtem ko je Cene Prevc običajen oddelek gimnazije. Od starejših primerov je bil pozen Branko Benedik, udeleženec olimpijskih iger v Lake Placidu, ki je začel skakati šele pri 14 letih.

Dejavnikov je več. Eno so nesrečni dejavniki, torej poškodbe okoli 15. leta, ki pomenijo zastoj. Drug dejavnik je, ko nekdo okoli 15. leta pospešeno raste, s čimer je motena njegova motorika. Nekaj je tudi na tem, da se tja do 15. leta skače na manjših skakalnicah, na katerih so v prednosti močnejši in eksplozivnejši skakalci, ko se začne skakati na večjih skakalnicah, pa pridejo do izraza tudi drugi faktorji. A pri večini je tako, da se tehnično znanje pokaže že precej zgodaj in je zgolj vprašanje, ali se bodo izgubili med najboljšimi ali pa bodo nadaljevali. Robi Kranjec je bil na primer reprezentant s 15 leti, Peter Prevc je šel na olimpijske igre s 17 leti.

Po Sloveniji so skakalnice v 86 krajih, kar pomeni, da jih je verjetno še več, saj je že v Planici več kot ena skakalnica.

Vtis je varljiv. Samo dve reprezentantki sta Dolenjki, sicer pa tudi punce prihajajo iz znanih skakalnih središč, pri čemer je v skakanju verjetno najmočnejša Ljubljana. Ob Gorenjski. Majhen klub pri nas šteje 20 otrok, srednji 40, veliki klubi pa štejejo do 80 otrok, za katere praviloma skrbita dva profesionalca.

Sem letnik 1961 in v osnovi sem tekmoval v nordijski kombinaciji. Po služenju vojakov sem se vpisal na Fakulteto za šport in že takrat sem postal pomočnik Danila Pudgarja ter Luke Koprivška v A reprezentanci. To je bilo leta 1985, potem pa sem leta 1990 postal vodja A ekipe, kar sem s prekinitvami počel do leta 1999.

Takrat je Primož Peterka dvakrat osvojil kristalni globus, sezona zatem pa ni bila več tako uspešna. Pred odhodom na svetovno prvenstvo sem direktorju Ljubu Jasniču rekel, da bom dal odpoved, če ne dobimo medalje. Začutil sem, da moram dati Primožu Peterki možnost, da mu poskuša pomagati kdo drug, oziroma da to, kar sem lahko dajal sam, ni več to, kar bi moralo biti.

Po Pudgarju je bil Norčič, potem sta bila Ulaga in Tepeš, potem Franci Petek, pa recimo Franc Urban, ki ima medaljo, potem je nastopilo obdobje Peterke, pa Benkovič, Damjan, Kranjc in danes Peter Prevc. Poskusil sem omeniti mejnike. Še prej seveda Šlibarja, ki je skočil svetovni rekord, pa vsaj še Debeljaka sem pozabil omeniti. Med enimi in drugimi so bili intervali, vendar pa pavze niso bile nikdar predolge. Največkrat se je zgodilo, da je kdo prezgodaj nehal.

Ni čisto tako, kajti to, da nekdo ne skoči daleč, se zgodi na mizi. Prav tako na dolžino skoka vpliva znanje, s katerim je tekmovalec obkrožen. In še danes smo Slovenci daleč za Avstrijci ali Nemci po tem, koliko smo pripravljeni vložiti v testiranje opreme. Po treningu ne, po testiranju pa še vedno. Celo znotraj avstrijske reprezentance so razlike, tako da Fischer nove smučke z novo maso, ki je hitrejša, niti ni ponudil vsem avstrijskim reprezentantom, ampak samo Schlierenzauerju. V tem pogledu so še vedno razlike. Kajti če potrebuješ 200 tisoč evrov za trening, 200 tisoč pa za testiranje, 200 tisoč za testiranje pri nas ne boš dobil. In v preteklosti je šlo prav za to. Tako kot so se razvijali tekmovalci, so se tudi trenerji. In tudi ko dobiš trenerja tujca, ne prinese vsega znanja oziroma pri nas ne more narediti vsega, kar lahko v Avstriji.

Vsaka generacija se je učila od prejšnje. Brez Novšaka, Polde, Šlibarja ne bi bilo Norčiča, brez Norčiča ne bi bilo Tepeša in Ulage, brez Tepeša in Ulage ne bi bilo Petka. Vsaka generacija je znala malenkost več. Tudi trenerji so imeli vedno manj kompleksov.

Seveda! Imeli smo slaven objekt, vendar pa nobenih resnih rezultatov. Vsaj do pojava Ulage in recimo Debeljaka, čigar kolajna v Calgaryju leta 1988 je zelo pomembna. Smo pa prvo zmago v svetovnem pokalu dobili z Ulago.

Tudi Bogdan Norčič pred njim je že zmagal na največjih tekmah, vendar pa takrat še ni bilo svetovnega pokala. Enkrat je bil v Garmischu na turneji štirih skakalnic tudi drugi. Nekaj rezultatov je bilo tudi prej.

O sistemu govorim, ko začneš redno osvajati medalje na mladinskih svetovnih prvenstvih – te daje sistem. Medalje na članskih prvenstvih so drugo. Tam odločajo tudi sreča in druge okoliščine. Če vsaka druga generacija da članskega šampiona, si lahko srečen. Kajti samo ena punca pride naokoli, pa nastane zmešnjava.

Pri skokih je pomembno ravnotežje pri počepu. Iz enih počepov lahko skočiš eksplozivno in v pravo smer, iz drugih pa ne. Občutek pa lahko pokvari že kanček višji nalet, kar je najbolj očitno pri mlajših skakalcih, ko na primer napredujejo na večje skakalnice in se zgodi, da mu je šlo na manjši odlično, na večji pa kar ne več. Odskok mora biti hiter, kar pomeni, da si že prepozen, če ga izvajaš kontrolirano. Strokovno rečemo temu, koliko motoričnih enot tekmovalec vključi v skok. Nekateri skačejo dobro samo na treningu, drugi pa so najboljši na tekmah.

Takšne imamo najraje, in takšnih je večina najboljših. Peter Prevc zagotovo. Miran Tepeš je bil znan po tem, da je na treningih skakal bistveno slabše kot na tekmah, in so se vsi čudili, od kod je izvlekel skok.

Ko na primer beremo, je čas potovanja povratne informacije približno dve ali ena desetinka sekunde. Pri skokih odskok traja tri desetinke, časa, da se odločiš, kdaj boš odskočil, imaš pa manj kot pet stotink sekunde. Odločaš se podzavestno. Če bi vas dal na simulator, vam zagotavljam, da bi zamudili vsaj nekaj metrov.

Imamo več primerov. Imamo fante, ki jih moraš vpeljati postopoma, pri čemer nikoli ne veš, ali ne gre za strah, ki izhaja iz slabšega znanja, ali pa ga je strah višine. Marsikaterega otroka je najbolj strah, ker ne ve, kako se na smučeh zaustaviti. Imaš tudi primere blazno korajžnih fantov, ki pa nikdar ne postanejo dobri skakalci. V vsakem primeru pa ponižujoča izkušnja, da sestopiš s smučkami na ramah, ni dobra, in kdor je to naredil, je najbrž tudi kmalu nehal. Otroci so vsakič, ko gredo na večjo skakalnico, tako polni adrenalina kot vrhunski skakalci, ko gredo na velikanko.

Če damo Steinerjevo opremo današnjim fantom, se prav tako večina ne bi ustavila. Tudi smučino na zaletišču je bilo težje peljati. V tistih časih smučine nemalokrat niti ni bilo. Peljali so po ravnem. Včasih se je bil velik problem pripeljati do mize.

Znan je primer Vinka Bogataja v Oberstdorfu, čigar padec je bil dolgo časa v špici ene od ameriških športnih oddaj.

Bil je eden tistih, ki so sami hoteli skakati iz nižjega naleta, je pa tedaj v Planici figuriral kot mučenik. Ampak nekaj podobnega se je zgodilo Prevcu na zadnjih poletih v Vikersundu. Žirija ga je premalo spoštovala in ga ni spustila z dveh naletnih mest nižje, on pa je dobil priložnost, da gre na svetovni rekord, česar pa ti fantje prav tako ne zavržejo. Čeprav je bila krivulja leta zagotovo previsoka, da bi se obdržal na nogah.

Neuper je bivši skakalec, ki pa trenutno dela predvsem v marketingu oziroma pri organizaciji dogodkov. Organizira dogodke, ne pa tekme, in bi seveda rad, da bi vsi skakali okoli 270 metrov. Na tem sestanku sem bil tudi sam...

V Zürichu.

Ne, nisem bil. Letos je na sporedu Cancun. To je stara tradicija, da se enkrat poleti zberejo funkcionarji FIS v nekem mondenem središču, pri čemer imajo alpinci in tekači tam vse svoje sestanke, medtem ko skakalci svoje sestanke organiziramo že prej in tja odpotujejo samo člani odbora za smučarske skoke, kar je najvišji organ.

Neuper je predlagal, da bi se skakalnice povečale. Predlagal je drastično povečavo, drugi pa smo menili, da mora biti povečanje višinske razlike med najvišjo in najnižjo točko skakalnice, kar je razlika med odskočno mizo in najnižjo točko v izteku, postopno. Da je povečanje za 5 metrov na deset let povsem dovolj. Sedaj znaša 135, prej pa je ta razlika znašala 130 metrov. Takšno razliko imajo tako Planica, Kulm kot Vikersund. Neuper je predlagal, da bi šli na razliko 145 metrov, 15 dodatnih metrov bi bila pa povsem nova dimenzija. Če bi šli prehitro v povečanje, bi se lahko kdo tudi ubil.

Če današnjo Planico primerjamo s časi, ko je skakal Norčič, ki je skočil 181 metrov, je bila takrat bistveno bolj strma, vendar pa je zaradi dresov, opreme in tehnike redko kateri skakalec »ušel«, šel predaleč. Vedno izhajaš iz skakalcev. Približno se na primer ve, da Peter Prevc potrebuje 9. zaletno mesto, da varno pristane v območju 240 metrov. Potem pa Prevc naredi super skok in skoči 250 metrov. In ti majčkeno uide. Če teh predvidevanj nimaš pod nadzorom, ti lahko skakalec uide predaleč.

Ahonen v Planici, ko je skočil 240 metrov, je že tak primer. Primer Prevca iz Oberstdorfa, ko se je polomil, ker je šel predaleč. Primer Puikkonena, tudi Nykänena, Steinerja. So generacije, ko se to dogaja, so bila pa tudi obdobja, ko nihče ni bil toliko boljši od drugih in se to ni dogajalo. Najslabše je, ko je nekdo za 10 metrov boljši od ostalih, a v poskusnem skoku ne pokaže tega znanja, žirija se pa na podlagi tega odloči za višino zaleta, upajoč, da mu ne bo uspel najboljši skok.

Pravila so se spremenila. Če bi Prevc skočil svetovni rekord, bi veljal.

Predvsem gre za varnost. Če telemarka ne bi bilo, bi skakalci lovili dolžino s skrčenimi nogami, kot atleti pri skoku v daljino, pri čemer bi nemalokdo padel.

Ne, bazena ni. V Planici je mrzlo in bi se dalo kopati kvečjemu tri tedne poleti. A še težje je najti dobre prodajne produkte pozimi. Za skoke in teke imamo tam na voljo vse. Tako poleti kot pozimi. Vendar s tem »pokrijemo« samo športnike, potrebujemo pa tudi druge, rekreativce, približno tristo ljudi na dan, in s temi dodatnimi produkti bi Planica postala kraj, kamor ne bi hodili samo športniki. Izven terminov tekmovanj je v Planico v prejšnjih letih prihajalo okoli 40.000 ljudi letno, vendar se niso zamudili predolgo. Sedaj bi jih radi zadržali. Računamo, da bi bila ta številka večja. Po drugi strani Planica funkcionira kot odprt prostor, kamor lahko prideš, ne da bi zapravil en evro.

Ne.

Odvisno od organizatorjev. Računamo, da bi morali narediti letno deset tekem v skokih, deset tekem v tekih in deset drugovrstnih prireditev.

Nerad to rečem, ker gre za občutljiva vprašanja, a zame je to Matti Nykänen, čeprav ima Gregor Schlierenzauer več zmag. Matti je skakal, ko so bile točke do 15. mesta, brez vetrovnih korektur, in je v svojem obdobju naredil vse, kar je lahko naredil. Schlierenzauer bi imel v nekdanjih razmerah vsaj 15 zmag manj. Nykänen je imel tudi slabšo tehnično podporo, kajti nekoč so bile razmere za vse bolj enake, saj so vsi skakali v podobnih dresih. In Nykänen je bil tudi svetovni rekorder, kar Schlierenzauer ni.

S Staretom je luštno delati, ker gre za neke vrste boj, kdo je bolj pameten. Pa ne bom rekel, da ima on vedno prav ali da imam jaz vedno prav. Ves čas moraš biti pripravljen, ves čas pa gre za to, kdo bo imel zadnjo besedo. Z drugimi je lažje delati, ker dobiš iztočnico, na katero se navežeš, pri Staretu si moraš pa iztočnico nemalokrat vzeti sam, on ti pa na to, kar poveš, odvrne nazaj. A to je draž, ki koristi obema. Je bil pa začetek zagotovo težaven, kajti Stare je bil vajen delati sam in sem jaz prišel na njegov teren.

Postavili smo sistem, nad katerim nismo obupali, pa bi se dalo obupati že tam okoli leta 2012, ko smo bili na šibki točki. Imeli smo mladinsko medaljo, vendar pa uspehov pri članih ni bilo. Vztrajanje je pomembno, kajti samo sistem lahko tekmovalcu omogoči, da se ne izgubi. Konkurenca na treningih. Letos je na pripravah na primer dajal tempo Domen Prevc. Z nižjih naletnih mest je skakal dlje od ostalih. Kar je bilo ostalim znak, da se morajo podvizati. Da morajo dodati neki žar, saj jim je mladinec postavljal normo. To je prvo. Druga stvar je, da trenerska ekipa diha za isto stvar in da ni opozicije. Glavnemu trenerju se verjame. Ko ti ne gre, začnejo ljudje vleči na svojo stran. In imamo zagotovljena sredstva. Ta del je še najmanj sistemski, kajti če denar za profesionalce »rihta« Ljubo Jasnič, ki je načeloma amater, to pomeni, da je nekaj narobe. In v tem smo še najmanj profesionalni. Poleg tega je pomembno, da imamo konkurenčno opremo. Proizvajalce in pa trenerje, ki takšno opremo zahtevajo.

Upam, da čim več.

Ker se VIP-karte kupujejo.

Če sem prav informiran, bo najdražja 800 evrov, za kar te iz Kranjske Gore pripelje helikopter, na prizorišču pa boš deležen najboljše kulinarike in udobja.

Tistega VIP-a ni več. Preselili smo ga na konec izteka. In ne bi se strinjal, da je bila tisto najboljša točka. Tam skakalca nisi videl, ko je prišel z mize.