Trideset let živel v ilegali

Ostal je gol in bos

Po več kot pol stoletja Sajkovi dokumentarci spet zbujajo pozornost, saj so vsebinsko še zmeraj aktualni, zlasti okoljsko naravnani film Strupi. Kulturno društvo dr. Ivana Tavčarja iz Poljanske doline je konec minulega leta pripravilo tri filmske večere, s katerimi je izkazalo spoštovanje sokrajanu Maku Sajku, ki živi v Žabji vasi, tik ob Sori. Kot nekdanji plavalec, skakalec z desetmetrskega stolpa in strasten jadralec je namreč velik ljubitelj vode.

Takole pa se naš sogovornik spominja svoje filmske kariere: »Režiserji smo bili v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja neke vrste sužnji. Nismo imeli rednih plač, tudi delati nismo mogli, kolikor bi lahko. Scenarijev, ki sem jih moral napisati, da bi dobil denar za preživetje, mi niso sprejeli. Moj najbolj nedolžni film Narodna noša je cenzura leta 1975 celo prepovedala, tudi honorarja zanj nisem dobil. Ker sem ostal gol in bos, sem se bil prisiljen zaposliti na zavodu za šolstvo, kjer sem v učne sisteme vpeljeval sodobne medije, kot so film, televizija, video, računalnik… V začetku sem razmišljal, ali mi mora biti žal, ker sem toliko časa posvetil študiju filma ter opravil tudi po leto dni specializacije v Parizu in Münchnu, zdaj pa nimam več možnosti delati filma. Toda kmalu je prišla prva plača, ki smo jih takrat dobivali vnaprej. Bila je dobro mazilo za mojo dušo, saj sem lahko vsaj normalno živel in skrbel za družino.«

Zaradi samomorilcev so preganjali tudi Tita

»V 60. letih prejšnjega stoletja je bilo v Sloveniji kar okoli osemsto samomorov na leto. Za eno vas. V neki študiji sem prebral, da smo celo prvi na svetu po deležu samomorov mladih do 25 let. Te podatke sem šel preverit na policijo. Rekel sem, da bi naredil film in opozoril na to problematiko, saj besede samomor pri nas nikjer ne zasledim. Eno leto sem študiral dosjeje mladih, ki so naredili samomor leto prej. Bilo jih je več kot dvesto. Policija mi je dala tudi naslove njihovih svojcev. Obiskal sem jih trideset ali štirideset in posnel dokumentarni film, težave pa so se začele, ko je dobil nagrado na festivalu v Beogradu in so začeli tuji mediji pisati o samomorih. Na tem festivalu so bili tudi novinarji iz vzhodnega in zahodnega bloka. Tito je ravno takrat ustanavljal gibanje neuvrščenih, v katero so se začele množično vključevati azijske, afriške in južnoameriške države. Te selitve so bile tako močne, da so se v vzhodnem in zahodnem bloku ustrašili in so novinarjem naročili, naj Titu najdejo nekaj umazanega. In to je bil moj film Samomorilci, pozor!.

Ker pa niso ločili med Slovenijo in Jugoslavijo, so tuji mediji o samomorih poročali kot o Titovi umazaniji, zato so druge republike Sloveniji očitale, da je s svojim problemom omajala ugled vsej Jugoslaviji. Slovenske oblasti so zato Udbi naročile, naj me zapre. To so mi povedali kasneje, ko se je Slovenija odcepila. Toda ker so me obiskovali novinarji z vsega sveta, bi moje zaprtje stvari še poslabšalo, zato so me le zaslišali. Naredili so masko. Uredništvu revije Mladina so naročili, naj naredijo intervju z menoj. Ko sem prišel v uredništvo, sem naletel na čuden prizor. V kotu so se stiskali prestrašeni novinarji, ljudje v škornjih so bili naslonjeni na mize, na katere so odložili usnjene plašče. Rekel sem si: to je Udba. Tudi vprašanja so bila takoj agresivna: zakaj sem delal ta film, kdo me je plačal, koliko denarja sem dobil… Trdili so, da vedo, da so me iz tujine podkupili. Po tistem so mi dovolili, da sem naredil še dva kratka dokumentarna filma, najbolj nedolžnega, Narodno nošo, pa so prepovedali predvajati, vendar nihče iz cenzurne komisije s Francetom Štiglicem vred ni rekel niti besede, zakaj so to storili. Niti producent, ki ima pravico vprašati cenzuro, kateri del je sporen, da ga lahko izreže, ni izvedel, kaj je bilo narobe.«

Rešil je več kot šeststo mladih življenj

»To je bil velik problem. Toda del filmske vzgoje je bila tudi psihologija, zato sem uporabil posebno metodo. Prišel sem k staršem, ki so izgubili sina ali hčerko. Rekel sem jim: prihajam iz društva, ki skuša preprečiti to krizno situacijo pri mladih. Izrekam vam sožalje, vem, kaj ste pretrpeli. Se bomo še oglasili, da vas obvestimo, kaj vse naredimo, da bi zmanjšali število samomorov. Potem sem prišel še drugič in jim povedal, da smo se odločili, da bomo posneli film o tem in da lahko s sodelovanjem pomagajo drugim. In so. Tako so pozabili na svojo tragedijo in si hkrati oprali občutek krivde za smrt svojega otroka.«

»Včasih so bili vzroki popolnoma neumni. Fant je, na primer, v jedilnici po nesreči z žogo razbil lestenec. Ker ga je bilo strah, kaj bodo rekli starši, je naredil samomor. V zaprti garaži je sedel v avto, prižgal motor… Mladi imajo krizne trenutke, nimajo pa izkušnje, kako jih predelati, zato je bil moj namen s filmom opozoriti na stiske, da bi se število samomorov zmanjšalo. In se tudi je. Prepolovilo se je. Nekdo je delal statistiko samomorov pred filmom in po njem in mi je rekel: vi ste rešili več kot šeststo mladih življenj. Uvajati so začeli namreč SOS-telefone, ustanavljati posebna društva, celo orjaško bolnišnico so ustanovili za tiste, ki jim samomor ni uspel, in za druge ogrožene, psihiatrom so začeli dajati denar za pomoč mladim v stiski. Skratka, socialistično so se z vsemi silami spravili, da bi samomore omejili.

Teme o samomorih so nehvaležne tudi filmično. Pri snemanju in še nekaj časa po njem sem bil malce v depresiji. Najbolj tragičen je bil primer punce, ki so jo na poti domov na pojedino, ki ji jo je oče pripravil ob njenem 18. rojstnem dnevu, posilili in je zato naredila samomor. Zelo sem bil žalosten, ko so mi to povedali. Dalj časa sem čutil posledice, potem so me pa še udbovci preganjali. To, da sem danes spet med ljudmi in da se pogovarjamo o mojih filmih, mi zato seveda veliko pomeni. To je življenje, kakršnega trideset let nisem imel.«

Računalnik je počasen, mobi ima svoje štose

Mako Sajko danes živi sam. Čas si krajša z branjem knjig. Najraje o vesolju, Zemlji, tehničnih izumih, zgodovini in trendih v umetnosti. Rad gleda tudi televizijo, zlasti dokumentarce. Do športa pa ima distanco, čeprav je bil v mladosti velik športni navdušenec. »Vsi tečejo, vsi ploskajo, vsi vpijejo… Vse se ponavlja. Ni ekstremnih novic,« nam pojasni. Kaj pa računalnik, ga uporablja? »Trenutno ne. Imam pavzo, saj je postal počasen in nimam živcev, da bi ga čakal. Imam tudi mobilni telefon z zaslonom na dotik, toda zmeraj, ko ga primem, začne nekaj po svoje igrati. Svoje štose ima. Ne znam še delati z njim, zato imam za rezervo klasičen telefon na tipke.«

Mako Sajko še vedno vozi tudi avto, mora pa vsako leto obnoviti izpit in obiskati psihologa. Tam je kritično, priznava. Prvemu vprašanju, kdaj je rojen, namreč sledi tisto, ob katerem imamo težave vsi – stari in mladi: kateri dan in datum je danes? »To je psihološki trik, da te naredijo negotovega, zato imam vselej, ko grem na izpit, ti dve številki v glavi, da ne delujem neumen,« pojasni Mako, ki mu v dnevni sobi ob krušni peči dela družbo muca Klovi. Vesela sta vsakega obiskovalca, s katerimi Mako zaradi boleče hrbtenice klepeta iz naslanjača. Ob tem, da je bil tudi učitelj smučanja, se je namreč ukvarjal z alpinizmom in si poškodoval hrbtenico. »Na plezalnem treningu na Grmadi na Šmarni gori se mi je odlomil klin in omahnil sem dvajset metrov globoko. Dva dni sem bil v nezavesti in v bolnišnični sobi je bil ob meni bolnik, ki je rekel: 'Fantje, matilda prihaja.' Potem je umrl. Ob tem sem pomislil: dali so me v sobo za umiranje, torej bo tudi mene pobralo.«

A ga na srečo ni. Mako Sajko je 19. januarja praznoval že 93. rojstni dan.