Na dan prihajajo nove podrobnosti, povezane z odločitvijo predsednika države Boruta Pahorja, da pomilosti lastnika Sportine Bahtijarja Bajrovića, ki je bil leta 2013 v zadevi Bavčar-Šrot zaradi ponarejanja listin pogojno obsojen na osem mesecev zaporne kazni.
Pahor je imel tako pred sprejetjem ukaza o pomilostitvi, ki ga je podpisal v začetku septembra, na mizi le tri pozitivna mnenja: okrožnega sodišča v Ljubljani, specializiranega državnega tožilstva in komisije za pomilostitve. Pri tem so v Pahorjevem kabinetu že v petek, ko smo v Dnevniku razkrili, da je predsednik pomilostil Bajrovića, zamolčali, da so od ministra za pravosodje Gorana Klemenčiča prejeli še eno mnenje. To je bilo negativno.
Zakaj je bil Klemenčič proti?
Minister je prošnjo za pomilostitev zavrnil iz več razlogov. Prvič, ker je Bajrović storil nadaljevano kaznivo dejanje s področja gospodarskega kriminala, ki je po Klemenčičevi oceni prednostna naloga politike pregona kaznivih dejanj. Drugič, ker je sodišče dejstvo, da je Bajrović krivdo v dogovoru s tožilstvom priznal, že ustrezno upoštevalo pri izreku kazni. In tretjič, ker bi bil edini učinek pomilostitve izbris obsodbe iz kazenske evidence pred zakonsko določeno rehabilitacijo (aprila prihodnje leto).
»Predsednik republike o pomilostitvah odloča po prejemu vseh potrebnih mnenj. Te najprej pregleda komisija za pomilostitve, ki poda še svoje mnenje. Predsednik republike se je za vse pomilostitve doslej odločil na podlagi vsaj treh pozitivnih mnenj,« so nam včeraj sporočili iz Pahorjevega kabineta. A pri Bajroviću gre za prvi primer, ko se je Pahor odločil za pomilostitev kljub negativnemu mnenju ministra za pravosodje. Pred tem je podpisal tri ukaze o pomilostitvah – pri vseh je dobil pozitivna mnenja vseh vpletenih, torej sodišča, tožilstva, ministrstva in na koncu tudi komisije.
Z Bajrovićem ruši lastno prakso
Pahor je prošnjo za pomilostitev znal tudi zavrniti, četudi je pred tem pridobil tri pozitivna mnenja. To je storil v enem od primerov, ko so z njo soglašali vsi razen komisije. Tudi v tem primeru je obsojenec – enako kot Bajrović – prosil »le« za izbris iz kazenske evidence. Predsednik republike je že pred nastopom mandata napovedal »konservativno prakso« pri pomilostitvah. Prav zaradi zavrnitve domala vseh prosilcev, med drugim tudi brežiške zdravnice Nade Cesarec, je komisijo za pomilostitve že konec leta 2013 zapustila Zdenka Čebašek Travnik.
Zakaj se je torej Pahor »konservativno prakso« in domala popolno nenaklonjenost pomilostitvam odločil prekiniti pri Bajroviću? »Odločitev predsednika je vedno odvisna od okoliščin posameznega primera, zato je nemogoče primerjati odločitve v posameznih primerih,« odgovarjajo v predsednikovem kabinetu. Končna odločitev predsednika države je namreč povsem v njegovih rokah, saj pri njej ni vezan na nobeno mnenje.
Nenavadna je tudi utemeljitev prošnje, ki jo je na predsednika naslovil Bajrović. Kot je mogoče razbrati iz pojasnil ministra za pravosodje, je za pomilostitev zaprosil zaradi »finančnega prestrukturiranja Sportine«. Ni namreč jasno, kako bi lahko milostni akt predsednika države vplival na pogovore med blejsko družbo in bankami upnicami. Sploh ob dejstvu, da so te Bajrovićevi skupini že pred meseci reprogramirale za 22 milijonov evrov posojil, enako pa naj bi se zgodilo tudi z 32 milijoni evrov posojil, ki jih je najela Bajrovićeva nepremičninska družba Novi Kondor. Sportina je sicer v postopku preventivnega prestrukturiranja od junija 2014, Bajrovićeva podjetja pa so pri svojem poslovanju na državo oziroma njene gospodarske subjekte vezana v razmeroma majhnem obsegu. Četudi bi pomilostitev Bajroviću zdaj omogočila prijavo na javne razpise, bi se lahko lastnik Sportine tej težavi izognil na enostaven način – s prepisom lastništva na povezano osebo ali uradnim odstopom z direktorskega položaja do sodnega izbrisa kazni.
Pahorjevi bi izločili Klemenčičeve
V uradu predsednika republike se sicer zavzemajo za spremembo zakona o pomilostitvah. Nataša Brenk, pomočnica generalne sekretarke za pravne zadeve, je tako v majski številki Pravne prakse opozorila na dolgotrajnost postopkov za pomilostitev. Ocenila je, da ne predsednik ne urad v nasprotju s sodiščem in ministrstvom za pravosodje nimata neposrednega pooblastila zahtevati podatke, potrebne za odločanje o pomilostitvi. Po oceni Brenkove bi morali izvedbo pomilostitvenega postopka v celoti prenesti na urad, torej mu dati precej več pristojnosti. Iz istega postopka pa bi morali izključiti pravosodno ministrstvo. To je po mnenju Brenkove »le neke vrste posrednik med sodiščem in predsednikom republike«.
Z izrecnim zakonskim pooblastilom, da od pristojnih institucij po uradni dolžnosti sam pridobi mnenja, podatke in dokumente, potrebne za izpeljavo pomilostitvenega postopka, bi predsednik republike – tako Brenkova – pridobil »bolj objektivne informacije, saj bi zaprošeni organi vsak s svojega področja izdelali samostojna strokovna poročila in/ali mnenja«.
