»Otroka sta mi povedala, kaj je z njima počel oče. Poklicali smo policijo, šli na center za socialno delo. Na začasno odredbo o prepovedi stikov smo čakali predolgo, kakih deset dni. Kriminalist je prišel v šolo, da je zaslišal otroka. Obnašal se je, kot da je vse izmišljeno, in otroka sta bila v hudi stiski, eden je tudi bruhal. Kriminalist pa je dejal, da je to zaradi vročine. Potem smo morali k izvedenki, ki jo je določilo družinsko sodišče. Povabila nas je vse hkrati, z očetom vred. Nisem vedela, da je to sploh možno. Izvedenka je hotela, da otroka, ki sta bila že prej prestrašena, pred očetom povesta, kaj vse je počel z njima. Morala sta pokazati, kje in kako se ju je dotikal, on pa je sedel en meter stran. Tresla sta se, enemu je znoj tekel po obrazu. Po tem srečanju sta zaradi stresa zbolela,« pripoveduje mati otrok (oba obiskujeta nižja razreda osnovne šole), žrtev spolne zlorabe.
Včeraj so to zgodbo poslušali na posvetu Sodno izvedenstvo v primerih nasilja v družini in spolne zlorabe otrok. Z njo so hoteli opozoriti na nekatere slabe prakse sodnega izvedenstva, da bi bilo v prihodnje delo na področju zaščite otrok in odraslih žrtev nasilja čim bolj strokovno.
»Zakaj tako mučiš očija?«
Omenjena mama je sicer imela tudi dobro izkušnjo. Hkrati s postopkom na družinskem sodišču je potekal tudi postopek na kazenskem. Tam jih je obravnavala druga izvedenka, z otrokoma se je pogovorila brez očetove navzočnosti. Kaj je z njima počel, sta pokazala na lutkah. »Že ko sem z njo prvič govorila po telefonu, je bila slišati prijazna. Prva pa je bila trda, stroga,« pripoveduje mama, ki pa še vedno ne more razumeti, zakaj sta morala otroka vse skupaj podoživeti še enkrat. »Zelo stresno je, če potekata dva postopka. Ne vem, zakaj zadeve ne morejo biti združljive. Sicer pa sta morala otroka o zlorabi govoriti čisto prevečkrat – z izvedenko na družinskem sodišču, z dvema na kazenskem, s kriminalistom, na CSD, imela pa sta tudi svojo zagovornico,« razmišlja mama.
Gre za ponovno viktimizacijo znotraj sistema, ki je nesprejemljiva, je ob tem opozorila Maja Plaz, predsednica Društva SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja. »Po naših izkušnjah ljudje še vedno ne vedo, kaj jih čaka in kaj naj pričakujejo, če prijavijo zlorabo. Izvedencev jih je strah, ker vedo, kako odločilne za nadaljnji postopek bodo njihove ugotovitve,« je povedala Plazova. Da je delo nekaterih izvedencev še vedno izjemno nestrokovno, je ponazorila s primerom predšolskega otroka, ki naj bi ga zlorabljal oče. Mama je zaradi preteklih slabih izkušenj srečanje z izvedenko snemala. S posnetka je bilo jasno razvidno, da je z otrokom govorila nestrpno in ga prekinila vsakič, ko je začel spontano govoriti. Spraševala ga je, češ, mogoče si pa ti kriv, da se oči in mami kregata. Pa tudi, »zakaj tako mučiš očija« in »ali si se takrat zlagal, ko si mami tisto govoril«. Otrok je ves čas sedel v očetovem naročju.
Plazova je navedla še dva primera anomalij. Žensko, ki je prijavila družinsko nasilje, je izvedenec vprašal, ali jo je moški udaril z odprto dlanjo. Ko je potrdila, je v poročilo kot ugotovitev zapisal, da jo je hotel le umiriti. Ali pa primer, ko je izvedenec ugotovil, da domnevni storilec kaznivega dejanja ni zmožen storiti, ker je nadpovprečno inteligenten.
Verjeti takoj
Izvedenka dr. Maja Rus Makovec z ljubljanske psihiatrične klinike je ob tem poudarila, da je pri ugotavljanju spolne zlorabe otrok potrebno skupno sodelovanje in znanje različnih strokovnjakov, psihologov, psihiatrov, socialnih delavcev in podobno. Ob sumu zlorabe je treba takoj poskrbeti za otroka, mu pomagati in poiskati osebo, pri kateri se bo počutil varnega. Izkušnje izvedencev kažejo, da je storilec najpogosteje odrasla oseba, ki tako demonstrira svojo moč, »klasičnih« pedofilov, ki jih vodi nenadzorovana sla, pa je malo. Večinoma gre za moške, pomemben dejavnik je tudi zasvojenost z alkoholom, saj gre za osebe, neobčutljive za čustvena stanja drugih ljudi. Praviloma so storilci ljudje, ki so sposobni razumeti, kaj počnejo, in so svoje ravnanje tudi zmožni nadzirati.
Na podlagi izkušenj je po besedah Rus-Makovčeve mogoče zatrditi, da majhen otrok praviloma ne laže, se pa lahko zmoti. Pri mlajših od pet let je laž malo verjetna. Izvedenci morajo upoštevati tudi dejstvo, da so otroci sugestibilni. Sicer pa analize kažejo, da v 80 odstotkih primerov zlorabljajo ljudje, ki jih otrok pozna in jim zaupa. Med žrtvami je trikrat več deklic kot dečkov, so pa dečki pogosteje zelo resno telesno poškodovani. Dolgoročno ima hude psihološke posledice zlorabe petina žrtev. Posledice so različne, od agresivnega vedenja in pobegov od doma do samomorilnih teženj ter težav s prilagoditvijo šoli in okolju. Kot odrasli se pogosto soočajo s čustveno praznino, nezaupanjem v ljudi, imajo več možnosti, da zapadejo v alkoholizem. Trpijo lahko zaradi kroničnih depresij, nizkega samospoštovanja, motenj hranjenja ali spolnosti. Otroci, ki se jim ne verjame takoj, imajo bistveno hujši občutek krivde, je še opozorila Rus-Makovčeva.
