Dela se je loti s testiranjem, kar pomeni, da je sam preizkusil vse vrste čilija in jih razvrstil v lestvico. To je storil z organoleptičnim testom. Natančno določeno količino suhega čilija je raztopil v alkoholu, da se je izločil kapsaicin, kemična spojina, ki povzroča pekoč okus, ga nato zmešal s sladkorno vodo in ga še s štirimi sodelavci pokusil. S sladko vodo so ga redčili tako dolgo, da niso več zaznali pekočega. Na tak način so določili, koliko enot kapsaicina je v določenem čiliju. Najpikantnejše vrste čilija imajo okoli milijon Scovillovih toplotnih enot (SHU) ali skovilov, razen čilija carolina reaper, ki je trenutno najbolj pekoč čili na svetu in ima milijon in pol SHU. Za primerjavo: paprike jalapena imajo od 2500 do 5000, omaka tabasko pa le 1200 skovilov.
Ne glede na to, da Scovillovo lestvico še vedno uporabljajo, ima nekaj pomanjkljivosti. Predvsem to, da je pikantnost določena s subjektivno metodo preizkušanja. Prav tako ne upošteva, da so lahko čiliji iste vrste, ki rastejo v različnih okoliščinah, različno pikantni. Zaradi preizkušanja čilijev na svojem jeziku je Wilbur Scoville tudi prvi, ki je opisal, da mleko ublaži pikantnost.
