Zaradi ličink, ki postanejo okoli osem milimetrov dolgi beli črvi, sir fermentira drugače, tako da je sredica hlebca zelo mehka. Pred konzumiranjem se črvi odstranijo iz sira, čeprav jih nekateri tudi zaužijejo, Sardinci pa ne jedo sira, v katerem so mrtvi črvi, ker naj ne bi bil dober. Za sir je značilno, da ima močan okus, ki še ure po zaužitju ostane v ustih, čeprav ga jedo namazanega na tanek sardinski kruh in ga poplaknejo z močnim sardinskim vinom. Sir je obvezna jed na velikih slavjih. Seveda ni treba poudariti, da so na Sardiniji prepričani, da je casu marzu afrodiziak. Če ne afrodiziak, pa je lahko nevaren za zdravje, saj pojedeni črvi v človeškem prebavnem traktu ne umrejo in lahko povzročijo slabost in diarejo. Zato je Guinnessova knjiga rekordov leta 2008 ta sir razglasila za najbolj nevaren sir na svetu. Evropska skupnost je prepovedala proizvodnjo tega sira, kar pomeni le, da ga ni mogoče kupiti v trgovinah, a kljub temu ga na Sardiniji naredijo okoli sto ton na leto, na črnem trgu pa stane kilogram okoli dvajset evrov.
Izvolite malo sira s črvi!
V Italiji ga imenujejo tudi gnili sir, a na Sardiniji, od koder izvira, ga poznajo kot casu marzu in je del tradicije otoka, čeprav poznajo podoben sir tudi na sosednji Korziki. Casu marzu je ovčji sir, ki ga pridelujejo tako, da sir pecorino pustijo zoreti skupaj z ličinkami muh Piophlia casei ali sirnih muh.
