Odporna je proti mrazu, zato jo bomo svežo tudi v tem letnem času zagotovo našli pri svojem najljubšem pridelovalcu. Celo v vsaki veleblagovnici, a najverjetneje uvoženo od kdove kod. Ko so jo križarji prinesli iz Male Azije v Evropo, je bil njen cvet zelen, sčasoma pa so rastlino prevzgojili, da je postal bel, kot ga poznamo danes. Cvetača izvira iz severovzhodnega Sredozemlja, o njej pa so Arabci pisali že v 12. stoletju. Vsebuje malo kalorij, veliko mineralov in je bogat vir vitaminov ter lahko prebavljivih beljakovin. Pri nas poznamo predvsem njeno najbolj razširjeno belo, obstaja pa več sto vrst, ki jih v grobem razlikujemo predvsem po barvi, poleg bele še oranžna, vijoličasta ter zelena cvetača. Po okusu se ne razlikujejo bistveno. Cvetača vsebuje kopico zdravilnih snovi, ki delujejo proti raku in uravnavajo hormone, bogata je tudi s folno kislino in izredno lahko prebavljiva ter zato primerna tako za bolnike kot tiste, ki bi radi izgubili odvečno težo ali ohranili vitkost. Ampak pozor: nikdar je ne kuhajmo v aluminijastih loncih (ki so tudi sicer izredno škodljivi), saj se v njih obarva sivo, ne smemo je niti začiniti s kisom, saj s tem menda uničimo vitamin B
5
. Odlična je surova ali blago kuhana in prelita s kakšno omako, gratinirana, tudi najrazličnejše cvetačne juhe so zelo priljubljene. Pripravljajo jo celo s škampi ali školjkami, tudi z mandlji, v Grčiji, na Cipru in Siciliji pa z olivnim oljem in limono. Nekateri z njo nadomestijo celo jajčevce v musaki, a je prej ne popečejo. Kar koli boste z njo pripravili, pazite le, da bo cvetača sveža in dišeča ter po možnosti pridelana v bližini. Nikakor ne bomo storili napak, če si priskrbimo glave mlade cvetače, čebulo ali šalotko, žajbelj, timijan in rožmarin, olivno olje, sol, poper in parmezan. Pečico segrejemo na 200 stopinj, medtem pa cvetačo dobro očistimo (lepše liste pustimo) in operemo, osušimo in s pomočjo pršilnika z vseh strani poškropimo z oljčnim oljem. V vse razpoložljive špranje in razpoke zatlačimo zelišča. Skupaj z drobno nasekljano čebulo in preostankom zelišč jih zložimo na pekač, vsako glavo cvetače zalijemo z žlico olivnega olja, solimo in popramo ter za 20 minut porinemo v pečico. Nato glave cvetače obrnemo, da peclji molijo v zrak, in pečemo še 15 ali 20 minut. Cvetače spet obrnemo in obilneje potresemo s parmezanom, nato pa pečemo še dobrih deset minut, da se zmehčajo, čebula pa postane temno rjava. Postrežemo kot predjed ali prilogo – skupaj s popečeno čebulo in preostankom parmezana. Preizkušeno imenitna pa je tudi po naslednjem receptu.Gratinirana cvetača z jogurtom
Potrebujemo: 1 večjo cvetačo, sok polovice limone, 200 g zrelega ovčjega sira, 3 velika jajca, 1 žlico olivnega olja, morsko sol, sveže zmlet poper ali čili, nekaj vejic peteršilja. Za jogurtovo omako še 2 lončka čvrstega jogurta ali domačega kislega mleka, ščepec morske soli, 3 stroke domačega česna. Za zabelo še 1 žlico drobtin, 2 žlici ekstra deviškega oljčnega olja.
Priprava: Najprej pripravimo jogurtovo omako. Česen olupimo in pretlačimo ter ga v skodelici zmešamo z jogurtom in soljo. Pri sobni temperaturi naj omaka stoji vsaj eno uro, da se okusi povežejo. Cvetačo speremo pod tekočo hladno vodo in odcedimo. Osem minut jo kuhamo v sopari, medtem plitvi pekač namažemo z olivnim oljem. Rahlo kuhano cvetačo dobro odcedimo in ohladimo (v hladilniku), nato jo razdelimo na posamezne cvetove s stebelci. Cvetove in ostanke stebelc zložimo v pekač in pečico ogrejemo na 220 stopinj. Medtem nastrgamo ovčji sir in sesekljamo peteršilj ter razžvrkljamo jajca. Vse to zmešamo skupaj z limonovim sokom in kajenskim poprom ter z mešanico prelijemo cvetačne cvetove in jih nazadnje potresemo z drobtinami ter pokapamo z olivnim oljem. Pekač za 20 minut porinemo v pečico, da se jed zlato obarva. Pečeno razdelimo na krožnike, oblijemo z jogurtovo omako in takoj postrežemo kot samostojno jed.
