Kaj pa če je ta kapitan Dirk pirat, ki prevaža naropano umetniško blago? Ta asociacija ni tako brez zveze, kot se zdi. Frankofonija namreč govori o Louvru, točneje, o Louvru kot muzeju umetnosti, in ena prvih slik, ki jo vidimo, je Géricaultov Splav Meduze. Ta slika je res dovolj velika (491 centimetrov krat 716 centimetrov), da celo presega filmsko platno, a je povsem nedoumljivo, kako bi se lahko navezovala na Dirkovo ladjo (Géricault je naslikal mornarje s potopljene francoske ladje Meduza, ki so se rešili na splavu in preživeli tudi za ceno kanibalizma). Zato pa bi lahko našli potrditev omenjene asociacije v komentarju, ki pravi, da je Louvre kot nacionalni muzej ustanovil Napoleon Bonaparte in ga tudi napolnil z umetninami, ki jih je zaplenil v osvojenih deželah.
Ampak ta podatek je le deloma pravilen. Napoleonova vojska je na svojih pohodih res plenila umetnine in jih prinašala v Louvre, toda ta je že obstajal kot nacionalni muzej, in sicer po dekretu francoske revolucije. Ustanovitev tega nacionalnega muzeja ne velja le za eno velikih dejanj francoske revolucije, temveč tudi za enega konstitutivnih momentov »rojstva umetnosti«. Tako pač trdijo sami esteti, na primer Larry Shiner v The Invention of Art (Iznajdba umetnosti) in Jacques Rancière v Aisthesis: prizori iz estetskega režima umetnosti.
Ustanovitvi francoskega nacionalnega muzeja sta botrovali nasprotujoči si težnji po uničenju vseh kraljevih simbolov (spomenikov, portretov kraljev, dvorjanov, kurtizan in tako naprej) in po njihovi ohranitvi. Ko je oktobra 1790 narodna skupščina odločala o prodaji cerkvenega premoženja, da bi državo rešila pred bankrotom, je neki poslanec predlagal, da bi dela umetnosti in znanosti shranili v muzej kot »nacionalno dediščino«. Ustanovili so posebno komisijo, ki naj bi določala, kaj naj gre v prodajo, kaj pa v muzej, in vse je že dobro potekalo, dokler avgusta 1792 ni prišlo do padca monarhije. Skupščina je izdala dekret o uničenju vseh »simbolov despotizma«, ki mu je sledil vandalizem po vsej državi. Minister Talleyrand ni bil edini, ki se je zavzemal za to, da bi ohranili vsaj najboljša umetniška dela, ne glede na njihovo vsebino, slikar revolucije David pa prav tako ni bil edini, ki je zahteval, naj se vsa vrže v smeti. Tedaj je Pierre Cambon v narodni skupščini predlagal, da bi kraljeve spomenike in slike uporabili za ustanovitev muzeja: »Če jih bomo postavili v muzej, bomo uničili njihov simbolični pomen, ohranili pa bomo mojstrovine.«
Ko je septembra 1792 konvent razglasil Francijo za republiko, so sprejeli tudi dekret o »ohranitvi slik, kipov in drugih del lepe umetnosti« ter imenovali komisijo z nalogo, da eno krilo Louvra spremeni v muzej. Louvrski muzej umetnosti so odprli 10. avgusta 1793, ob prvi obletnici padca monarhije.
In tako je v vrvežu francoske revolucije nastala institucija, ki je umetniška dela, ki so nastala po naročilu verskih, državnih in zasebnih pokroviteljev ter z namenom, da krasijo prostore Cerkve in plemstva ter prispevajo k veličini ali dostojanstvu določene osebe, režima ali okolja, spremenila v »umetnost brez namena« oziroma v umetnost brez drugega namena, kot da je umetnost. Skratka, brez Louvra kot muzeja umetnosti tudi Kant ne bi mogel postaviti postulata, da je estetski užitek umetnosti samemu sebi namen in se mu ni treba upravičevati s sklicevanjem na druge smotre. Današnji esteti, denimo Paul Mattick v knjigi Umetnost in njen čas, pravijo, da se je kategorija umetnosti, zlasti »lepih umetnosti«, ustalila ob koncu 18. stoletja kot ime za predmete in izvedbe, ki jih vrednotimo same po sebi. Rojstni kraj avtonomne umetnosti pa je prav muzej.
In Napoleon, ki je leta 1796 postal vrhovni poveljnik francoskih čet in začel z osvajalnimi pohodi, je res veliko prispeval k temu, da je louvrski muzej postal tempelj umetnosti. Najprej so zasegli flamsko umetnost, potem italijansko renesanso in staro egipčansko umetnost. Nekateri so zaplembi nasprotovali, a je ta imela široko politično podporo. Po Napoleonovem padcu so nekaj umetnin vrnili, toda Louvre je kljub temu ostal tempelj umetnosti. Če se Sokurov v Frankofoniji ne bi toliko zanimal za razmerje med direktorjem Louvra Jacquesom Jaujardom in njegovim nemškim »obiskovalcem« Wolffom Metternichom v času nemške okupacije Francije, bi nemara opazil sliko Huberta Roberta Velika galerija Louvra, ki kaže slikarje, ki prerisujejo slike na steni. To je emblematična slika umetnostnega muzeja kot kraja, kjer umetniška dela porajajo druga umetniška dela.
