Svoj novi album saksofonist Jaka Kopač napoveduje tudi na glasbenih portalih s skladbo Thunder. Zanjo je londonski saksofonist Will Vinson dejal, da ga spominja na poletno nevihto, ki prihrumi in se potem hitro umiri, hkrati pa vzbuja občutek svežine in obeta nov začetek. V tem duhu nekako se zdi razgiban ves album; avtor združuje tradicionalne in novodobne jazzovske prvine, vanje pa tke improvizacijo.
Če se ozre nazaj v leto 2009, ko je izdal avtorski prvenec Almost There, ugotavlja, da gre za dve povsem različni ustvarjalni obdobji: »Pred prvencem sem živel na Finskem, tam so skladbe tudi nastale in bile posnete s tamkajšnjimi glasbeniki; njihov melos, melanholija je v veliki meri vplivala na moje kompozicije.« Po vrnitvi v Slovenijo ni delal toliko avtorsko, je bil pa ves ta čas navzoč v številnih bendih in projektih. Začel je tudi poučevati na glasbeni šoli v Novem mestu, vmes umetniško vodil festival Džjezz v Celju, s kolegom Lenartom Krečičem pa sta zagnala popravljalnico in prodajalno saksofonov Saxervis.
Newyorški pečat
Vmes je zorel Present Thoughts in lani ga je v New Yorku posnel v prvi vrsti zato, ker je to želel storiti z ameriškimi jazzisti, ki so mu najbolj blizu. »Vedno sem se lažje kot z evropskim jazzom poistovetil s tistim, ki izhaja iz New Yorka; ob sebi sem želel glasbenike, ki tovrstni jazz dejansko igrajo. Če bi že v začetku odšel v New York, bi morda danes igral jazz na drugačen način, vendar zdaj meni, »da se stvari v življenju očitno morajo zgoditi, kot se zgodijo. Morda sem bil za Ameriko tudi premlad.«
Brez prisile v jazz
Kot otrok je tri leta igral flavto, pri 15 letih so ga vpisali na zasebne ure saksofona. Učitelj Fran Zupanc mu je prinesel ploščo Charlieja Parkerja in mu je rekel: »Zdaj pa poslušaj tegale: to je najboljši saksofonist na svetu, kar jih je kdaj bilo!« To je bil nedvomno prelomen trenutek v Kopačevem življenju. Začel je oponašati druge mojstre, improvizirati, skratka v jazz se je vrgel na glavo.
»Večina inspiracije pride med poslušanjem dobre glasbe, ko se me določene harmonije, barve akordov na poseben način dotaknejo,« pravi. »Zapisujem si ideje; včasih napišem cel komad dosti hitro, včasih se dlje časa vrtim zgolj okrog nekega motiva, ga tudi za nekaj časa odložim in pišem nekaj drugega. Lahko celo potem najdem med obema komadoma določene povezave. Ali pa navdiha sploh ni, pa vseeno disciplinirano sedim za klavirjem in nič pametnega ne napišem. Če kljub temu pišem, se čez čas nekaj zagotovo zgodi.«
Inštrument sčasoma postane del glasbenika: »Eni meditirajo, drugi obiskujejo psihologe, sam pa primem v roke saksofon in igram. Glasba te duševno in čustveno zadene. In če hočeš postati še boljši, moraš vaditi, biti discipliniran, poznati tradicijo. Bolj ko se na neki način omejuješ in discipliniraš, bolj postajaš svoboden in kot glasbenik rasteš.«
Cede izide v teh dneh pri avstrijski založbi Barnette Records, in sicer tik pred startom slovensko-slovaško-nemške predstavitvene turneje, ki bo med 18. in 26. februarjem obsegala osem koncertov. A koncertnih lokacij in terminov ni bilo lahko dobiti, »trg je prenasičen z glasbeno ponudbo, in če nimaš (še) pravih zvez in poznanstev, je zelo težko dobiti koncert«. Zato je bil Kopač toliko bolj vesel pozitivnega odgovora iz uglednega münchenskega kluba Unterfahrt.
