Lenarčič: Izdaja albuma sama po sebi ni nič posebnega, zgolj naslednji album v omnibusu benda EightBomb. Takšen je tudi naš odnos: sproščen in z veliko veselja, ki bi bil všeč tudi Louju, ki je navzoč na vseh posnetkih na njem. K sami izdaji zato pristopamo na enak način, kot smo do vseh albumov v preteklosti. Čas za spomin šele pride.
Ropotar: Live At De Melkbus je spomin, a ni posvečen Louju. Album s takšno vsebino izključno na vinilnem formatu šele pripravljamo. Pri producentu Marcu Burgerju smo ga posneli januarja na istem mestu kot Live at De Melkbus. Slednji predstavlja presek našega dela skozi leta, saj smo nanj – poleg nekaterih klasičnih priredb – uvrstili avtorski material, ki smo ga soustvarjali skupaj.
Ali je bilo po Jordaanovi smrti kaj zadržkov, kako, če sploh, naprej?Lenarčič: Po tragični izgubi se vedno pojavijo zadržki, ko se človek preprosto vpraša, ali ima smisel zadevo nadaljevati. Po temeljitem premisleku, pogovoru s samimi seboj in znotraj benda smo sklenili, da je nadaljevati edina stvar, ki bi si jo Lou želel. To je edina prava pot, skromno in iskreno posvetilo njemu in vsemu, kar je za bend v vseh teh letih storil.
Boste nadaljevali kot trio, kar je pravzaprav zraščeno v tradiciji glasbene zvrsti, ki jo negujete?Lenarčič: Ena prvih odločitev, kako naprej, je bila, da samo v obliki tria in nič drugače. S trdim delom na vajah se zdaj privajamo na takšno kombinacijo in upamo, da bomo čez kakšno leto ali dve dosegli tisto raven, da bomo vse koncerte lahko izpeljali v takšni formaciji in kot trio posneli tudi album. Do takrat bodo z nami na odru gostujoči kitaristi.
Ali drži, da niste vedeli, da se koncert za potrebe albuma snema?Perovšek: Lou se je pred koncertom dogovoril s producentom in lastnikom kluba, da naš nastop posname. Nam zarote ni izdal, saj je vedel, da bi bili v tem primeru preveč živčni, kar bi lahko vplivalo na kakovost izvedbe. Live at De Melkbus zatorej predstavlja pristen odtis našega špila z vso surovostjo in napakami. Če bi vedeli, bi zagotovo težili k čim večji natančnosti izvedbe, kar bi lahko odločilno vplivalo na vzdušje koncerta. A naj se ljubitelji surovega rockabillyja ne bojijo: napake so še vedno bile. Tudi zato je na albumu zgolj šestnajst in ne trideset pesmi, kolikor jih je bilo izvedenih po programu. Nekatere so bile enostavno prehude.
Lenarčič: Kdor bo poslušal album, lahko že v drugi pesmi razločno zasliši moje požiranje besed. Takšnih in podobnih fušov je kar nekaj. A hoteli smo, da posnetki ostanejo takšni, kakršni so, se pravi brez morebitne poznejše studijske kozmetike.
Ropotar: Z nekaj tehničnimi zadržki smo EightBomb tudi studijska albuma Daytona Dynamite in Customized snemali na živi način. Našim posnetkom namreč vedno poskušamo vcepiti živi »vibe«, zato v studiu ne odstopamo od takšnega načina dela, zlasti kar zadeva ritmično sekcijo. Bistvo rockabillyja je neponarejena energija, in to je naše osnovno vodilo igranja.
Zakaj pa albuma niste posneli v Sloveniji, v Orto baru na primer, kjer se rockabillyji pogosto zadržujete? Ali je scena temu neprimerna, premalo številna?Perovšek: Album smo posneli v tujini, ker pri nas enostavno ni producentov, ki bi skladbe zabeležili na način, da bi zadostili našim kriterijem. Saj ne, da ne bi bili sposobni, daleč od tega, nihče od njih se še ni poglobil v to zvrst glasbe, da bi razumel, kaj ona zahteva.
S kvotami ali brez njih, EightBomb niste preveč zastopani na domačih radijskih frekvencah.Lenarčič: Kar se v Sloveniji tolmači za rockabilly, je pravzaprav pop rock'n'roll, kar je daleč stran od scene, ki ji pripadamo.
Ropotar: Problem predstavljajo razni fantovski rockabilly bendi iz Nemčije, ki so s svojo umetno uporniško pojavo popularizirali sceno, ki pa ji mi ne pripadamo, a nas širše laične oči prištevajo vanjo. Prava rockabilly godba je način življenja, ki ne sledi zunanjim trendom, temveč se vrača k izhodišču.
